Goran Vojnović: Jugosławia, mój kraj
Fragment

W dniu, w którym poznałem Daniela, mojego jedynego prawdziwego kolegę z podstawówki, przedzierałem się ze zwieszoną głową przez tłum dzieci, w nadziei, że nikt mnie nie zauważy, że nikt mnie nie zaczepi. To był pierwszy dzień lekcji i dzieci cieszyły się ze swojego ponownego spotkania przed szkołą w Nowych Fužinach. Nie miałem odwagi odezwać się w obcym, w naszym języku, chociaż zauważyłem, że większość moich nowych kolegów ten język bardzo dobrze rozumie i prawdopodobnie także nim mówi. Uciekałem w milczenie, błądziłem po szkole i szukałem sali, na której było napisane „klasa 5 A”. Wszedłem, stanąłem w kącie pod oknem i czekałem.
Moi nowi koledzy weszli za mną, patrzyli na mnie z zaciekawieniem i tak jak ja czekali, aż ktoś im przedstawi „tego nowego”. To było skrajnie nieznośnych dziesięć minut i przeklinałem samego siebie, że nie poczekałem na nauczycielkę albo nauczyciela pod bezpieczną osłoną zatłoczonego korytarza. Ale było już za późno, spojrzenia się gromadziły, niektórzy nawet zaczęli wskazywać mnie palcem i pytać, kim jestem i co robię w ich klasie. Na szczęście nikt z nich nie zdecydował się zbliżyć. Stojąc jak słup, ze spuszczonym wzrokiem, który nieustannie próbował uciec przed dziesiątkami innych spojrzeń, prawdopodobnie wyglądałem na tyle nienaturalnie, że trzymając ciekawskich w bezpiecznej odległości, doczekałem pana Juvana pozostając niezaczepionym.
- Ach, tu jesteś, Vladan. Jesteś Vladan, prawda? Dlaczego nie zgłosiłeś się do mnie w pokoju nauczycielskim? Rozumiesz po słoweńsku, czyż nie? - od razu w drzwiach zaatakował mnie mój zbawca. Pan Juvan był nauczycielem historii, prowadził też godzinę wychowawczą. Przez większość lekcji przeznaczonych na bitwy pod Termpoilami starał się, o czym sam miałem się wkrótce przekonać, w przyjemny sposób nauczyć niewychowane fužińskie zwierzaki tego, że nie wypada pluć w klasie na podłogę, wrzucać kapiszonów do garnków z jedzeniem, tłuc trzecioklasistów, turlać gaśnic po szkolnych korytarzach, wkładać cudzych butów do muszli klozetowej, przywłaszczać sobie trzech parówek podczas przerwy śniadaniowej, obmacywać koleżanki Almy, wyzywać pani od biologii, sikać w krzaki pod szkołą, uciekać przez okno z lekcji techniki i tak dalej. Pan Juvan pokrótce przedstawił mnie nowym kolegom, powiedział o mnie, że przeprowadziłem się z Puli i że dopiero uczę się języka słoweńskiego i poprosił ich, żeby mi w tym pomagali, co nie wiedzieć czemu wywołało w klasie głośny rechot. Po czym posadził mnie w trzeciej ławce obok Daniela.
Daniel Šehić nie pouczył mnie jednak za dużo słoweńskiego, gdyż nie mógł się doczekać, aż będzie mógł w szkole legalnie rozmawiać z kimś po bośniacku. Dlatego od razu wydałem mu się cool, wziął mnie za swojego przyjaciela, co znaczyło, że nie spuści mi lania, nawet jeśli będzie miał naprawdę zły humor i wszyscy będą go wkurwiać. W ten sposób Daniel zamiast słoweńskiego uczył mnie bośniackiego, tłumaczył mi nieznane bośniackie słowa, dziwił się i podśmiewywał się z mojego chorwackiego, jak nazywał mój język. Regularnie dzielił się moimi niezwykłymi chorwackimi słowami z innymi kolegami, przede wszystkim z Borisem i Erminem, dlatego wszyscy razem mogli bawić się kosztem mojego dziwnego akcentu i niepoprawnego używania języka czefurskiego, jak się na Fužinach nazywało teraz serbsko-chorwacki. Ten oczywiście miał tylko kilka ogólnie przyjętych form, a włoskie słowa były w przeciwieństwie do tureckich całkowicie nie do zaakceptowania. Daniel, Boris i Ermin szturchali mnie przez wiele dni, kiedy mówiłem, że ktoś jest „munjen” , albo zamiast słowa „splunięcie” użyłem „katarač”.
Przede wszystkim zaś Daniel dokładnie wyłożył mi zasady nacjonalizmu, które miał w małym palcu. Tak więc już pierwszego dnia zapytał, jak ma na imię mój ojciec, a drugiego dnia wytłumaczył mi, że jestem Serbem, bo Nedeljko to serbskie imię, Vladan zresztą też, i że to nieważne, że moja mama to Duša, gdyż narodowość określa się po ojcu. On jest Muzułmaninem, gdyż jego ojciec jest Muzułmaninem, wytłumaczył mi i powiedział, że Daniel to też może być muzułmańskie imię, ale że on powinien się nazywać Adnan, co jednak nie podobało się jego głupiej mamie. Daniel, który powinien być Adnanem, powiedział mi też, że w klasie mamy siedmiu Słoweńców, dwóch Chorwatów, trzech Muzułmanów, ośmiu Serbów, jednego Macedończyka, jednego Albańca i jeszcze paru pedałów, którzy nie chcą powiedzieć, jak nazywają się ich ojcowie, i kryją się z tym, kim są, żeby nie robiono sobie z nich jaj.
Wszystko to było dla mnie czymś nowym, bo w Puli wiedzieliśmy tylko to, że jedni na babcię mówią „nona”, drudzy „baka”, a jeszcze inni „baba”. Nie zdawaliśmy sobie sprawy, że to cokolwiek znaczy, a przede wszystkim nikogo nie pytaliśmy o imię ojca i nie wyciągaliśmy żadnych wniosków na podstawie tej dziwacznej informacji. Wiedzieliśmy tylko to, że ci, którzy mówią „nona”, posługują się płynnie włoskim i chodzą do babć na obiad każdego dnia, a ci, którzy mówią „baba”, jeżdżą do nich tylko na wakacje. Tutaj na Fužinach obowiązywały inne prawa. Daniel dobrze wiedział, kto jest skąd, z której bośniackiej, chorwackiej czy serbskiej wsi przybyli jego rodzice do magazynu Saturnusa albo na taśmę produkcyjną Yulonu, a w domu jego ojciec Samir z radością wyjaśniał mu wszystko, co nie było dla niego jasne.
W taki też sposób Daniel pierwszy dokładnie wytłumaczył mi, co się dzieje w rozpadającej się Jugosławii i powiedział mi, że Serbowie pragną Wielkiej Serbii aż do Karlobagu. Co prawda nikt nie miał bladego pojęcia, gdzie jest ten Karlobag, jemu jednak wydawało się to straszne, i mi też powinno takie się wydawać, przekonywał mnie, pomimo tego, że jestem Serbem. Borisowi też to się zdawało straszne, chociaż jego matka była z Kragujevca, wyjaśnił mi Daniel, a oprócz tego powiedział, że moi koledzy Srečko i Nenad z trzeciej ławki myślą, że Slobo jest największym gościem i że Wielka Serbia powinna sięgać do Fužin, a nie tylko do tego Karlobagu. Srečko rzekomo nawet uderzył koleżankę Ademę, bo ta powiedziała, że Serbowie to głupki. A Nenad nie rozmawia z Denisem, bo ten mu przekreślił „cztery es” , które miał narysowane na piórniku.
Jednakże, według Daniela największy problem w klasie był z Chorwatami, a szczególnie z Nikolą i Andrejem, bo oni „jarają się jak dzicy” i wszyscy są jacyś napaleni i są totalnymi nacjonalistami i dlatego kiedyś Daniel im wyjebie z powodu tego ich pieprzenia i że mam mu od razu powiedzieć, jak tylko któryś z nich będzie się stawiał, i że „już on im pokaże”. Cokolwiek by to miało znaczyć.
I chociaż w naszej klasie piątej A gołym okiem było widać, że trwała prawdziwa mała wojna domowa i te codzienne bitwy o Karlobag, wszystko to schodziło na drugi plan z chwilą, kiedy zaczynała się lekcja WF-u. Wszyscy, Serbowie, Chorwaci, Muzułmanie, Słoweńcy i pedały, którzy nie wyjawili nam imion swoich ojców, gnaliśmy do sali gimnastycznej, żeby grać w piłkę. Tam już nie było ważne, kto jest kim, bo wszyscy chcieli być w drużynie z Milanem, który był najlepszym dryblerem, i wszyscy chcieli mieć w bramce grubego Adisa, bo nie dało się mu strzelić gola, a Boris najbardziej lubił grać z Nikolą, bo pięknie „dobrali się w ataku”. Ja, którego Daniel w zaledwie parę dni skutecznie przeobraził z nowego kolegi z Puli w dziewiątego Serba w klasie, na sali gimnastycznej szybko się zgrałem, i po kilku golach mogło się wydawać, że już od dawna chodzę do SP Nowe Fužiny. Bo na boisku piłkarskim Serbowie stawali się napastnikami, Chorwaci lewymi skrzydłowymi, Muzułmanie bramkarzami, a pedały, które nie chciały wyjawić imion swoich ojców, zazwyczaj były grzejnikami, bo grzały ławki rezerwowych. A ja wkrótce zacząłem uchodzić za łowcę bramek, który stał się konkurentem dla Milana w walce o tytuł najlepszego piłkarza w klasie i byłem w pierwszej linii, już w momencie gdy po raz pierwszy w sezonie graliśmy przeciw klasie C. I chociaż ten mecz przegraliśmy 5 do 2, po mojej bramce przybiegł do mnie Adis i zachwycony wydarł mi się w twarz: „Tak jest, czefurze!” Co znaczyło, że mnie ostatecznie przyjęli, że jestem jednym z nich.

Przekład: Tomasz Łukaszewicz

Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela
Fragment

Goran Vojnović, JugoslavijaNa dan, ko sem spoznal Daniela, svojega edinega pravega osnovnošolskega prijatelja, sem se s pobešeno glavo prebijal skozi množico otrok, upajoč, da me nihče ne opazi, da se nihče ne zmeni zame. Bil je prvi šolski dan in otroci so se pred osnovno šolo Nove Fužine veselili svojega ponovnega snidenja. Nisem si upal spregovoriti v tujem, v našem jeziku, čeprav sem se zavedel, da večina mojih novih sošolcev ta jezik zelo dobro razume in verjetno tudi govori. Raje sem se zavil v molk, blodil po šoli in iskal učilnico, na kateri je pisalo, »razred 5. a«, vstopil, se postavil v kot ob oknu in čakal.
Moji novi sošolci so vstopali za menoj, si me začudeno ogledovali in tako kot jaz čakali, da jim nekdo predstavi »ta novega«. Bilo je to skrajno neznosnih deset minut in samega sebe sem preklinjal, ker nisem na razredničarko ali razrednika počakal in pogledi so se kopačili, nekateri so začeli celo s prstom kazati name in se spraševati, kdo sem in kaj počnem v njihovem razredu, a na srečo se ni nihče izmed njih odločil pristopiti. Stoječ kot kip, s pobezljanim pogledom, ki je vztrajno poskušal uiti desetinam drugih, sem verjetno deloval dovolj nenavadno, da sem radovedneže ohranjal na varni razdalji in da sem tovariša Juvana pričakal neogovorjen.
»A, tu si Vladan. Saj si Vladan? Kaj se nisi javil pri meni v zbornici? Saj razumeš slovensko, a ne?« me je takoj z vrat napadel moj rešitelj. Tovariš Juvan je bil učitelj zgodovine in lepega vedenja, ki je, kot bom kmalu ugotovil tudi sam, večino ur, namenjenih bitkam pri Termopilah, nevzgojene fužinske zverninice skušal prijazno podučiti o tem, da se ne spodobi pljuvati po tleh učilnice, metati pasjih bombic v lonce s hrano, pretepati tretješolcev, spuščati gasilskih aparatov po hodnikih šole, skrivati tujih čevljev v straniščno školjko, si prilastiti treh parov hrenovk za malico, šlatati sošolke Alme, zmerjati profesorice biologije, urinirati v grmovlje pred šolo, bežati skozi okno s pouka tehnične vzgoje in podobno. Tovariš Juvan me je na kratko predstavil prav tem in takšnim novim sošolvom, povedal o meni to, da sem se preselil iz Pule in da se še učim slovenskega jezika, ter jih pozval, naj mi pri tem pomagajo, kar je kdove zakaj izzvalo v razredu glasen krohot. Nato me je posedel v tretjo klop zraven Daniela.
Daniel Šehić me vsekakor ni naučil veliko slovenščine, saj je komaj čakal, da bi lahko v šoli s kom upravičeno govoril bosansko. Zato sem se mu zdel v hip kul in me je spoznal za svojega prijatelja, kar je pomenilo, da me ne bo nalomil, četudi bo res slabe volje in mu bodo šli vsi na kurac. Daniel me je tako namesto slovenščine učil bosanščino, mi prevajal neznane bosanske izraze, se čudil in se posmehoval moji hrvaščini, kakor je imenoval moj jezik. Redno je delil moje nenavadne hrvaške besede z drugimi sošolci, predvsem z Borisom in Erminom, da so se lahko vsi skupaj zabavali na račun mojega čudnega naglaševanja in napačne uporabe čefurskega jezika, kakor se je na Fužinah po novem reklo srbohrvaškemu. Ta je imel seveda le nekaj splošno sprejemljivih oblik in italjanske besede so bile v nasprotju s turškimi popolna neprimerne. Daniel, Boris in Ermin so me tako tudi po več dni zbadali, če sem rekel, da je kdo munjen, ali če sem za pljunek uporabil besedo »katarač«.
Predvsem pa me je Daniel natančno podučil o pravilih nacionalizma, ki jih je imel v malem prstu. Tako me je že prvi dan vprašal, kako je ime mojemu očetu, in mi drugi dan razložil, da sem Srb, ker je Nedeljko srbsko ime, Vladan pa tudi, in da ni važno, da je moja mam Duša, saj da se nacionalnost določa po očetu. On je Musliman, ker je njegov oče Musliman, mi je razložil in mi je povedal, da imam v razredu sedem Slovencev, dva Hrvata, tri Muslimane, osem Srbov, enega Makedonca, enega Šiptarja in še par pedrov, ki nočejo povedati, kako je ime njihovim očetom, in skrivajo, kaj so, da jih ne bi zajebavali.
Vse to je bilo zame nekaj novega, saj smo v Puli vedeli le, da imajo eni none, drugi bake, tretji pa babe, in se nismo zavedali, da to karkoli pomeni, predvsem pa nismo nikogar spraševali po imenu očeta in na podlagi tega bizarnega podatka česarkoli sklepali. Vedeli smo samo, da tisti, ki imajo none, govorijo tekoče italjansko in hodijo k nonam vsak dan na kosilo, tisti, ki imajo babe, pa hodijo k njim samo čez počitnice. Tukaj na Fužinah so veljala drugačna pravila. Daniel je dobro vedel, od kod je kdo, iz katere bosanske, hrvaške ali srbske vasi so se v skladišče Saturnusa ali za tekoči trak Yulona pritepli njegovi starši, in doma mu je oče Samir z veseljem pojasnjeval, karkoli mu glede tega ni bilo najbolj jasno.
Daniel mi je tako tudi prvi podrobno razložil, kaj se dogaja v razpadajoči Jugoslaviji, in mi povedal, da si Srbi želijo Veliko Srbijo vse do Karlobaga. Čeprav nihče ni imel blage veze, kje je taj Karlobag, se je njemu to vseeno zdelo grozno, in bi se moralo tudi meni, me je prepričeval, čeprav sem Srb. Tudi Borisu se je to zdelo grozno, pa je bila njegova matka iz Kragujevca, mi je pojasnil Daniel in mi poleg tega dejal, da moja sošolca Srečno in Nenad iz tretje klopi mislita, da je Slobo največji car in da bi morala biti Velika Srbija do Fužin, ne pa samo do tega Karlobaga. Srečko je baje celo udaril sošolko Ademo, ker je ta rekla, da so Srbi budale, Nenad pa ne govori z Denisom, ker mu je ta prečrtal »četri es«, ki ga je imel narisanega na puščici.
V razredu je bil kjub temu po Danielovem mnenju največji problem s Hrvati, sploh z Nikolo pa z Andrejem, ker da se oni »kao ful neki grejo« in so vsi neki napaljeni in so totalni nacionalisti in jim bo zato Daniel enkrat jebal mamico zaradi teh njihovih kockastih for in naj mu takoj povem, če mi kakšen od njih kaj sikal, da »jim bo že on«. Karkoli je to pomenilo.
A čeprav so v našem petem a razredu na videz potekale prava mala državljanska vojna in vsakodnevne bitke za Karlobag, je šlo vse to na drugi plan, takoj ko je nastopila ura telovadbe. Dirjali smo, Srbi, Hrvati, Muslimani, Slovenci in pedri, ki niso povedali imen očetov, vsi smo dirjali v telovadnico, da bi igrali nogomet. Tam ni bilo več pomembno, kdo je kdo, ker so vsi želeli biti v ekipi z Milanom, ki je bil najboljši dribler, in so vsi želeli imeti v golu debelega Adisa, ker mu nisi mogel dati gola, in Boris je najraje igral z Nikolo, ker sta se odlično »ujela v napadu«. Jaz, ki me je Daniel v samo nekaj dneh uspešno preobrazil iz novega sošolca iz Pule v devetega Srba v razredu, sem se v telovadnici hitro vklopil, in po nekaj golih se je zdelo, da že od nekdaj hodim na OŠ Nove Fužine. Na nogometnem igrišču so pač Srbi postali napadalci, Hrvati levi beki, Muslimani golmani, pedri, ki niso hoteli povedati imen očetov, pa so bili v glavnem radiatorčki, ker so greli klopi za rezervne igralce. Jaz sem kmalu obveljal za gogeterja, ki je Milanu delal konkurenco v boju za naslov najboljšega fuzbalerja v razredu, in bil sem v prvi postavi, že ko smo prvič v sezoni igrali proti č razredu. In čeprav smo tisto tekmo izgubili s 5 proti 2, je po mojem golu pritekel do mene Adis in mi ves navdušen zatulil v obraz: »To mi deli, čefur!« Kar je pomenilo, da sem dokončno notri, da sem eden od njih.

Goran Vojnović, Jugoslavija moja dežela, Ljubljana 2011, s. 152-155