– Przeklęty okres!
Przeszyłem ją spojrzeniem.
– Nie ma go, rozumiesz?! Nie ma go i jakiś czas nie będzie! – powiedziała, prawie płacząc, i usiadła na kanapie obok mnie. – Jestem w ciąży.
Długo milczeliśmy. Nie wiedziałem, co mam powiedzieć. A przede wszystkim: jak mam powiedzieć, żeby nie było tak jak w filmach. W klatce piersiowej coś mi waliło i podchodziło do góry, w stronę gardła. Na szybie okiennej była mucha. Zaległa mi na widoku i nie chciała zniknąć. Przechadzała się z kąta w kąt. Irena siedziała obok mnie, dotykała mnie, w jej ciele czułem napięcie. Głowę miała pochyloną i delikatnie krążyła nogą po dywanie. Znów mucha. Drepcze tuż przy krawędzi ramy okiennej i nie może się zdecydować, aby odlecieć. Cały widok skondensował mi się w drobny detal muchy, który teraz objął wszystkie horyzonty.
– No? – mówi marudnym głosem. – I co?!
– Myślę, że jest w porządku – odpowiadam po głębokim namyśle, a mój głos brzmi w dziwnej, łamiącej się tonacji. Jeszcze nigdy nie ściskało mnie tak w gardle. Czułem jakieś zakłopotanie przed tym nagłym odkryciem najskrytszej intymności. To, że się możesz dzielić, że możesz tak bardzo się w kimś zagnieździć, jest w gruncie rzeczy największą nagością, najgłębszą wrażliwością, czymś, co należy tylko do ciebie, o czym nie pomyślałeś, kiedy gniotłeś jej piersi, całowałeś jej brzuch, nie pomyślałeś, że słodycz ciała jest także momentem kosmicznego cudu, który urzeczywistni cię w twojej najskrytszej intymności. Wydobędzie z ciebie ikrę, formułę, kryształ, namiastkę ciebie, chip twojej skrytej głębi, i obnaży ją w nowym życiu. Czułem przed tym wszystkim tremę. Nie tylko tremę, także jakąś odpowiedzialność. Jeszcze lepiej: strach, czy podołam, czy jestem przygotowany, czy naprawdę tego pragnę.
– Co jest „w porządku”? – postawiła moją odpowiedź pod znakiem zapytania.
– W porządku jest to, że będziemy mieli dziecko.
Objęliśmy się. Płynęły nam mokre, ciepłe łzy i pomieszały się ze sobą na policzkach.
W żadnym przypadku nie da się uniknąć filmu.
Śniło mi się dziecko. Dziewczynka. Spacerowaliśmy po parku Tivoli, trzymając się za ręce, i z powagą odpowiadałem na jej pytania: dlaczego trawa jest zielona, co to jest chmura, gdzie mieszka słońce, dlaczego pieski szczekają, kto przynosi noc, gdzie się chowają mrówki, dlaczego zerwany kwiat więdnie…? Dziewczynka miała twarz Ireny. Drobną i zdumioną. Jej mała dłoń ginęła w mojej wielkiej, a ja – na ile sobie przypominam ze snu – na wskroś bałem się, że wyślizgnie się z mojej ręki, niczym topiąca się kulka śniegu, którą zbyt długo trzymasz w ciepłej dłoni.
Koniec snu.
Następne dni spędziliśmy z Ireną w sklepach. Oglądaliśmy rzeczy, których nigdy wcześniej nawet nie zauważaliśmy: suszarkę na pranie (pieluchy będą wszędzie w mieszkaniu), nową kuchenkę, budzik elektryczny (trzeba będzie wstawać także w nocy). W dziale z meblami wypróbowałem duże łóżko małżeńskie (nasze legowisko stanowiły dwa materace, położone na podłodze w kącie przy oknie) – położyłem się na nim (jasne drewno) i rozpostarłem ręce… Tak! To jest dobre, dużo miejsca, łóżko jak lotnisko, łóżko dla trojga… Irena zaś stała przede mną, kiedy walałem się po łóżkowym lotniskowcu, i z przestrachem rozglądała się po sklepie; wydaje mi się, że było jej nieprzyjemnie, chociaż nic nie powiedziała. Jakoś nie mogła przyzwyczaić się do nowego, rodzinno-konsumenckiego sposobu życia. A ja przez noc zdążyłem zacząć się nim cieszyć.
Od tego dnia dbałem o nią, jakby była z kruchego szkła. Także w łóżku ledwo śmiałem ją dotknąć. Pytałem ją:
– Mogę cię tak wziąć czy tak boli? Jestem za ciężki?
Gdy miała dość, chwyciła mnie za nos, ścisnęła go (trochę na żarty, ale bardziej na poważnie), tak że poczułem mrowienie, i powiedziała:
– Przestań, głuptasie! Nic mi nie jest. Nie jestem chora, jestem tylko w ciąży.
Potem zaczęła mieć smak na kwaśne. A potem, przede wszystkim rano, wymiotowała. Jeszcze potem z kolei jej zapach stał się inny. Delikatny i przypominający ciepły wiatr, który latem zadmie zza rogu. Coś pomiędzy zapachem miękkiej śliny a świeżością późnego sierpnia. (Jeszcze nie koniec dojrzałości, a niewidzialny owoc już kwitnie). Potem chodziła do swojej lekarki prawie każdego tygodnia. Zgromadziła stertę książek i czytała je, leżąc na brzuchu na dywanie i trzymając w ręku jabłko, które gryzła, nieobecna. Po kryjomu obserwowałem ją, jak leżała na środku naszego pokoju i kartkowała lekturę o opiece nad niemowlakami. Piętami na przemian lekko dotykała swojej okrągłej pupy i kiedy przeczytała coś bardzo ważnego – „po ośmiu tygodniach wszystkie główne części ciała są już rozwinięte” – drętwiała na chwilę, nogi kamieniały jej w powietrzu, a jabłko zatrzymywało jej się w ustach – „w dziesiątym tygodniu dziecku rosną powieki i paznokcie na rękach i nogach”…
Potem nastąpił okres wątpliwości.
Śniło mi się, jak Štefan wchodzi w Irenę na moich oczach. Powtarzała się ta scena, jak jesteśmy u góry, nad atelier Štefana, leżymy razem i Štefan ociera się o udo Ireny. We śnie słyszałem to ocieranie się jego włosów i stukot jego zardzewiałej maszyny (na ulicy przed blokiem każdego ranka nasz sąsiad próbował zapalić swoją cytrynkę – ten dźwięk wielokrotnie wkradał się w sen, więc rozpoznawałem go już i wiedziałem, że tylko śnię). W snach, w których wiem, że śnię, Štefan rósł, nabrzmiewał, zamieniał się cały w wielki różowy organ i wchodził w Irenę. W moją Irenę – i spłodził moje dziecko. Krzyknąłem i przepocony się obudziłem. Usiadłem na łóżku i głęboko oddychałem. Irena uklękła obok mnie i schłodziła moją gorącą twarz swoim miękkim jak liście wielkiego kwiatu dotykiem. Powtarzało się to prawie każdej nocy. Scena, w której ktoś inny płodzi moje dziecko. Štefan i ten głupek, właściciel dyskotek i bufetów, ten wykrochmalony Igor… Z Ireną prawie spadliśmy z łóżka, tak się śmialiśmy, kiedy mi opowiadała o swojej erotycznej zabawie, którą miała z Igorem.
– Chwycił mnie za cycki… Ręce mu się trzęsły… Gadał same głupoty… Potem mu trysnął… Zrobił śmieszny grymas i doszedł, zanim w ogóle włożył go do środka…
A co, jeśli to nie było prawdą? Coraz bardziej gryzły mnie wątpliwości. Co, jeśli mnie okłamywała? Nie chciała mnie zdenerwować, mimo umowy, że sobie powiemy wszystko, nie chciała przyznać, że naprawdę było jej dobrze i po prostu wymyśliła sobie to, że niczego nie było, że doszedł, jeszcze zanim się na nią położył… Znów krzyknąłem we śnie, znów położyła rękę na moją spoconą twarz.
– Muszę wiedzieć… – zacząłem bełkotać. – Wybacz, muszę wiedzieć… Tak czy inaczej będziemy mieli dziecko, naprawdę, będę je kochał, jakby było moje…
Przerwała mi po prostu i szybko. Bez jakiegoś specjalnego uczucia. Bez obrażenia, bez zaskoczenia…
– Dziecko jest twoje.
To było wszystko.
Nigdy więcej o tym nie rozmawialiśmy.
Ulżyło mi. Nocne mary zniknęły. Znów mi się śniła mała dziewczynka. Siedzieliśmy na trawie i wplatałem jej stokrotki w rudawe włosy (dokładnie tak jak w jakimś filmie). Kiedy któregoś dnia Irena wróciła z uczelni, w środku sypialni czekał na nią prezent. Nowe łóżko małżeńskie i ja w nim. Stanęła przed łóżkiem i ze zdziwieniem na mnie patrzyła.
– Co, nie cieszysz się?
Miała taki sam wyraz twarzy jak wówczas w sklepie, kiedy przed tygodniami sprawdzałem właśnie to samo łóżko. Było jej nieprzyjemnie. Niezręcznie. Tak, jakby teraz ktoś wszedł i złapał nas na tym, że robimy coś niestosownego.
– Tak – powiedziała. – Tak, cieszę się.
Ale wcale się nie cieszyła.
Spaliśmy na boku. Ja z tyłu. Ciasno przy niej. Jedną rękę miałem pod jej głową, drugą opuszczoną przez jej biodro, tak że palcami delikatnie dotykałem jej brzucha. Również tak się kochaliśmy. Z boku powoli ją posuwałem, ona tylko lekko się unosiła i odchylała nogę, tak jakby przewracała stronę w książce. Wchodziłem w nią z całkiem szczególnym uczuciem. Kochałem się z nią i jednocześnie głaskałem nasze dziecko, które tkwiło gdzieś na końcu wilgotnej i pachnącej szparki Ireny. To powolne wsadzanie było niczym jakieś pierwsze zbliżenie między mną a moim nienarodzonym dzieckiem. Zamykałem oczy i cały przenosiłem się między jej uda. Widziałem, jak ją dotykam (swoją przyszłą córkę), jak mała zastyga w bezruchu, kiedy się do niej zbliżam. Kochałem obie: Irenę, która teraz, w miłosnej rozkoszy, stękała i jęczała na zupełnie szczególny sposób, jakby się oddalała i przybliżała w błogich falach śmiechu i płaczu (kochanie jest właśnie szczególnym, czarodziejskim połączeniem płaczu i śmiechu, narodzin i śmierci), i kochałem także ją, moją nienarodzoną dziewczynkę; byłem całkowicie przekonany, że narodzone stworzenie okaże się płci żeńskiej. Miłość, którą w myślach dotykałem nienarodzonego stworzenia, była jak otwieranie świata, jak dawanie światła – dotykałem samego siebie.
Kochaliśmy się, jakby nas poruszało pluskanie morza.
Potem zauważyłem, że już nie farbuje włosów. Kasztanowy brąz zaczął przerastać żywą czerwień. Już nie tylko długo, ale wręcz zbyt długo siedziała w łazience i wciąż chętnie zostawała w domu, siadała na balkonie i cały dzień, jeśli tylko mogła, spędzała w koszuli nocnej. Przesiadywała przed telewizorem, czytała Sylvię Plath i Lili Novy. A najchętniej milczała. I któregoś ranka, gdy za oknem wstawał dzień, nagle się zerwała…
Byliśmy już obudzeni. Każde sobie. Czekałem, aż odezwą się ptaki. Ptaki latem odzywają się o czwartej piętnaście. Zaczynają jednocześnie, jak na rozkaz. Potem, mniej więcej o szóstej, sąsiad będzie zapalał swoją cytrynkę. Nastanie ranek.
Nagle podniosła się i usiadła. Odpięła koszulę nocną i spuściła ją z gołych ramion. Jedwab ześlizgnął się do bioder. W porannym świetle pełzł po skórze Ireny jak w zwolnionym tempie, jakby wpadał poprzez głębinę wody. Obiema rękami chwyciła pierś. Trzymała ją między dłońmi i ściskała. Twarz, która w mlecznym porannym świetle była ledwo widoczna, stała się jakąś maską strachu. Cień jej nosa padał przez brodę, a oczy wydawały się jamami.
– Popatrz! – zawołała i odwróciła się do mnie. Podniosłem
się.
– Co!? – byłem przestraszony.
– Mleko – powiedziała naprawdę wyjątkowym głosem.
– Mleko! – powtórzyła z takim przestrachem, jakby jej pociekła krew. Przyciągnąłem ją do siebie, wziąłem w ramiona, przycisnąłem do gniazda między moimi nogami, a ona skurczyła się przy moim torsie jak zbyt wcześnie narodzony zarodek. Głaskałem ją po włosach i całowałem wszędzie. Potem ją podniosłem i pocałowałem w piersi. Słodkawa kropelka przysiadła tam jak perła.
Possałem ją. Jeszcze teraz noszę ją w ustach.
Zaćwierkały ptaki.
Był poranek.
Poranek trzeciego miesiąca.
„W trzecim miesiącu dziecko jest już do końca ukształtowane; teraz musi jeszcze tylko urosnąć i się wzmocnić”.
Książka była otwarta i zdanie w niej podkreślone czerwonym mazakiem. Irenę najbardziej denerwowało, kiedy wypożyczała z biblioteki książkę i znajdowała w niej podkreślone głębokie myśli. Klęła na ludzi, którzy bazgrali po książkach. Teraz zaś zdanie to – „W trzecim miesiącu dziecko już jest do końca ukształtowane; teraz musi jeszcze tylko urosnąć i się wzmocnić” – zaznaczyła sama, a na marginesie zrobiła całkiem duży znak zapytania i jego też dwa razy podkreśliła. Książka leżała otwarta na stole kilka dni. Specjalnie zostawiała ją tam, żebym także i ja zobaczył podkreślone zdanie. Widziałem je, przeczytałem kilka razy, jednak nie wiedziałem, co chce mi przez to powiedzieć (wszystko, co robiła, coś znaczyło – była dziewczyną, która nie traci czasu na nic nieznaczące rzeczy). Potem powiedziała wieczorem, że wolałaby spać na podłodze. Tak jak kiedyś, na materacu, tam przy oknie. Powiedziała, że lubiła usłyszeć czasem bulgot wody w rurze od kaloryfera, która biegła równolegle do naszych śpiących głów, tam, na podłodze pod oknem…
Następnego dnia długo nie wychodziła z łazienki. Farbowała włosy z powrotem na rude. Potem siadła przy stole i wycierając włosy ręcznikiem, mimochodem spojrzała na zegar nad kuchenką, po czym oświadczyła:
– Pójdę usunąć ciążę.
Przeczuwałem, że coś się szykuje. Ale tego się nie spodziewałem. Uderzyło mnie niespodziewanie. Wyssało mi to całe powietrze z płuc. Wstałem i poszedłem kupić gazetę. Przebiegłem przez ulicę i w kiosku na rogu kupiłem dziennik oraz kilka magazynów. Na przeciwległej stronie był park z ławeczkami. Na jednej z nich siedziała młoda dziewczyna, obok niej stał wózek. Patrzyła na swoje dziecko. Uśmiechnęła się do niego, a usta poruszały jej się na kształt pieszczotliwych słów. Samochód za moimi plecami wściekle zatrąbił. Pobiegłem dalej. Po schodach w górę. Otworzyłem drzwi do naszego mieszkania i z progu krzyknąłem:
– Nie pójdziesz! Nie zrobisz tego!
Już jej nie było. Wyszła przez wózkarnię. Była umówiona u lekarza.
W następny wtorek ma zgłosić się o ósmej w szpitalu, powiedziała. Aborcja w trzecim miesiącu to skomplikowana sprawa. Może będzie musiała zostać tam jeszcze jeden dzień.
W nocy leżeliśmy osobno, oddaleni od siebie. Obróceni każde w swoją ścianę.
– Dlaczego? – spytałem w końcu, po tym, jak przez pół nocy milczeliśmy i gapiliśmy się w ciemność. Była druga, trzecia, czwarta godzina na zegarze trnovskiego kościoła…
– Wszystko było inaczej – powiedziała po długim milczeniu. I potem jeszcze: – Wciąż jeszcze chcę być z tobą, podoba mi się życie z tobą, ale nie mogłabym jeszcze mieć z tobą dziecka.
Przynajmniej jeszcze nie teraz – próbowała sprostować. Podniosłem się i kilka razy lekko trąciłem ją w ramię. Próbowałem ją uderzyć, ale w ostatniej chwili się powstrzymałem. Dwa, trzy razy tylko szturchnąłem ją w ramiona i powtarzałem:
– Dlaczego, dlaczego, dlaczego?
Całkiem spokojnie kontynuowała:
– Wtedy w sklepie, wiesz, kiedy leżałeś na tym ogromnym łóżku małżeńskim, i potem, kiedy je kupiłeś i tutaj przywlokłeś, i teraz, kiedy na nim leżymy… wciąż mam poczucie, że nie pasujemy do niego, że pasujemy do materacy w kącie pokoju, do tylnych siedzeń w samochodzie, do hotelowych pokojów, do składanych łóżek w atelier przyjaciół… Całkowicie przepełnia mnie obraz ciebie leżącego na łóżku pośrodku sklepu i jesteś całkiem inny od tego, którego znałam, którego znam, którego kocham…
– Krowa! – mówię jej, obracam się w drugą stronę i zamykam oczy.
A ona mówi dalej.
– Boję się, że takiego cię nie chcę… Że nie chcę ślubnego męża w wielkim małżeńskim łóżku, wstającego w nocy i parzącego rumianek. Nie chcę, żebyś stał się inny, nie chcę, żebyś udawał, że jesteś szczęśliwym tatusiem rodziny, podczas gdy nigdy takim nie będziesz… – Chwilę milczy, po czym kontynuuje: – I także ja nie będę… Nigdy nie będę mamusią… Nie chcę być taka jak moja mama i nie chcę, żeby mój mąż grał w szachy i cieszył się ze zwycięstw jak jakiś niedorozwinięty uczniak… – Znów milczy. – Takiego ciebie nigdy nie mogłabym kochać. I twojego dziecka też nie.
To ostatnie było prawdą. Że nie będzie miała dziecka, zdecydowała przede wszystkim ze względu na siebie. Wtedy mi się wydało, że rozumiem czerwony kolor jej włosów, że rozumiem jej upór przy innej Irenie niż ta, którą w rzeczywistości była. Zobaczyła mnie, jak w naiwnej, dziecinnej radości testowałem łóżko małżeńskie w sklepie (sam nigdy nie miałem prawdziwej rodziny), i się przestraszyła. Odebrała tę scenę jako powtórkę sceny z życia swoich rodziców. Uciekała przed takimi obrazami, szukała niekonwencjonalności, znalazła mnie, a potem nagle, w jakimś dziale z meblami, zrozumiała, iż mnie już nie kocha. Ani mnie, ani mojego dziecka. Świadomość, że nie może uciec przed życiem swoich rodziców, że dzieci wciąż przeżywają jedynie kontynuację albo nawet powtórkę życia swoich stworzycieli, że możliwości odmienności są minimalne, że prędzej czy później obudzisz się w łóżku małżeńskim kupionym w sklepie z meblami i że zawsze wszystko kończy się włączonym ekranem telewizora i rozstawionymi na stole figurami szachowymi… To odkrycie całkowicie nią wstrząsnęło. Zdecydowała, że zabije. Siebie i mnie. I dała nam tym morderstwem jeszcze jedną możliwość. Przecież nie może być tak, żeby było tak samo, powiedziała kiedyś. Wówczas nie oczekiwaliśmy dziecka, wówczas wracaliśmy taksówką późno w nocy z jakiejś premiery. Nie wiedziałem dokładnie, co ma na myśli. Ale wypowiedziała te słowa z taką powagą, z jaką wypowiada się fundamentalne prawdy. Tę myśl jeszcze kilkakrotnie powtórzyła. Słyszałem ją przez woalkę licznych wypowiedzianych zdań, przez obłoki nieważnych słów… Zapamiętałem jej mękę i teraz, w momencie jej decyzji, powiązałem to wszystko w całość.
Odprowadziłem ją do szpitala. Miała ze sobą błękitną torebkę plastikową, a w niej koszulę nocną.
Nigdy nie nosiła torebek plastikowych (nienawidziła ich, była jednym z pierwszych ekologów). Kiedy jechała ze mną na jakąś premierę, do Teatru Primorskiego albo do Styrii, zawsze brała ze sobą elegancką skórzaną torbę podróżną.
– Po co wleczesz ze sobą tę torbę? Przecież w nocy będziemy z powrotem.
– Nigdy nie wiesz, gdzie cię zaniesie noc… – odparła szelmowsko i włożyła do torby trzy pary majtek, wkładki higieniczne, piankę, pudełeczko z diafragmą, szczoteczkę do zębów, szczotkę i jeszcze wiele innych drobnych kobiecych rzeczy…
Kiedy wstaliśmy tego ranka, wydawała się jakby nieobecna. Ubrała się prędko i już byliśmy na korytarzu, kiedy jej przypomniałem, że powiedzieli, iż prawdopodobnie zostanie w szpitalu jeden dzień. Jak w letargu wróciła do pokoju i wyciągnęła z szafy koszulę nocną, a na korytarzu wcisnęła ją do błękitnej torebki plastikowej, która leżała na szafce na buty. Poprzedniego dnia na stoisku „U Albańca” kupiłem pomarańcze i cytryny. Owoce włożył mi do tej błękitnej torebki plastikowej. Wciąż jeszcze kupowałem owoce bogate w witaminy. Kobiety w ciąży potrzebują witamin… Dopiero na schodach uświadomiłem sobie, że wszystko na próżno, że jutro i tak będziemy iść do szpitala…
Staliśmy przed wejściem do szpitala. Powiedziała, że mogę iść, że teraz już będzie sama. Nie chciałem. Trzymałem ją za rękę. Prosiłem, bym mógł pójść z nimi chociaż do recepcji. Wyrwała mi się jednak. Powiedziała, że nie, żebym w żadnym wypadku nie dramatyzował, że nie jestem w teatrze, że w końcu chodzi wyłącznie o jedną, pieprzoną aborcję, że to jest nic, że niektóre dziewczyny stosują aborcję jako najpewniejszą formę antykoncepcji i żebym w ogóle nie pieprzył, bo inaczej pośle mnie gdzieś, więc najlepiej, bym od razu zniknął. Poszedłem. Po jakimś czasie obróciłem się. Widziałem ją z błękitną torebką plastikową. Powoli weszła przez szklane drzwi w ciemne wnętrze szpitala, jak w otchłań. Błękitna torebka plastikowa kołysała się to tu, to tam. W ciemnej głębi szpitalnej auli widziałem poruszający się plastikowy błękit jeszcze długo potem, kiedy już nawet nie rozróżniałem drobnej figury Ireny.
Ta scena mi została. Noszę ją za czołem.
Nie wiem, jak przeżyłem ten dzień. Byłem w teatrze. Oglądałem przedstawienie. Podczas przerwy rozmawiałem z dyrektorem. Piłem, co mi wcisnęli w rękę. Potem znów oglądałem sceny z życia duńskiego królewicza, ale nie widziałem niczego. Dźwięczały mi słowa tragedii: „Reszta jest milczeniem…”, ale nie słyszałem niczego. Wypiłem tuzin szklaneczek 0,5 czegoś, ale nie byłem pijany. Na końcu klaskałem. Bolały mnie dłonie, ale nie wiedziałem dlaczego. Po przedstawieniu dyrektor zawołał mnie do siebie do biura. Z rozżarzoną twarzą powiedział, że wybrali mnie, abym w następnym sezonie reżyserował w ich teatrze! Oświadczył mi to tak uroczyście, jakby mi oznajmiał, że urodziło mi się dziecko. Przełykam ślinę. Łysy głupiec chyba oczekuje, że skoczę mu w ramiona. Melodramatycznie stoi za biurkiem i na mnie patrzy. Oczka mu drgają z radością pracodawcy. Przełykam ślinę. Ściskam mu rękę. Dziękuję i staram się cieszyć. Ale wcale się nie cieszyłem… O niczym nie byłem przekonany. Teatr? Czy wszystko razem ma w ogóle jeszcze jakiś sens? Gra smutku. Umieranie. Śmiech. Na końcu aplauz.
Kiwałem. Tylko kiwałem.
Następnego przedpołudnia poszedłem do niej. W pokoju leżała sama. Stały tam jeszcze trzy puste, na biało przykryte łóżka i błyszczały śmiertelną ciszą. Siostra dyżurna wpuściła mnie do niej. Tylko na pięć minut. Nie ma wizyt. Spojrzałem na nią. Oczy miała zamknięte. Siostra zamknęła za mną drzwi. I tak stałem tam, i na nią patrzyłem. Była moim dzieckiem ze snów. Dziewczynka z parku Tivoli. Dokładnie taka czysta i prosta twarz. Bez napięcia. Zatopiona we śnie. Jakby się cofnęła do swojego dzieciństwa. Rozpoznałem ją z fotografii, które mi pokazała: dziewczynka na koniku na biegunach, dziewczynka z lodem i wielką kokardą, dziewczynka na rękach tatusia ze skwaszoną, grymaśną miną (ojca nie znosiła, przypomniałem sobie, tę fotografię zawsze wciskała pod stertę i pokazywała ją tylko na chwilę)… Teraz nagle otworzyła oczy i mnie zobaczyła. Ucieszyła się na mój widok. Ucieszyła się jak dziecko. Przede mną nie było już rudej diablicy, długonogiej i aroganckiej kobiety fatalnej, przede mną była ona, Irena, z wrażliwą i naiwną dziecięcą duszą.
(Poznałem twarz kobiety, która straciła swoje dziecko… Tylko wielka strata może uczynić twarz tak czystą).
Skinęła, abym podszedł bliżej. Siadłem na krawędzi łóżka. Chwyciłem ją za rękę. Była zimna. Ścisnęła mi dłoń i długo trzymała ją z całej siły (ale jej ręka w ogóle się nie ogrzała). Potem spytała, czy uważam, że postąpiła słusznie. Powiedziałem, że tak. Uśmiechnęła się. Zaczęła mnie pocieszać (ona pocieszała mnie, zamiast ja ją). Powiedziała, że kiedyś jeszcze spróbujemy, że później, kiedy życie się nam ułoży, będziemy mieli dzieci, że jeszcze zobaczę, jakie piękne dzieci będziemy mieli… Pokiwałem głową. Ona też pokiwała. Patrzyliśmy sobie w oczy. Wiedzieliśmy – jestem przekonany, iż oboje mieliśmy tego świadomość – że nie będziemy mieli nigdy dzieci. Nigdy wspólnych dzieci. Potem powiedziała, że chce, abym się obok niej położył. Jak to: tu, teraz, w szpitalu? Tak, odparła i obróciła się na bok. Wlazłem na wysokie szpitalne łóżko i położyłem się ciasno przy niej. Podniosła głowę i dałem jej rękę za poduszkę. Podkurczyła się. Kolana do brzucha. Powiedziała, żebym jej „dał krzesełko”. „Krzesełkiem” w żartach nazywaliśmy tę pozycję, kiedy leżeliśmy na boku, ciasno jedno przy drugim, z podkurczonymi kolanami – moje, leżącego z tyłu, przylegały do jej. Dałem jej więc „krzesełko”. Rękę nieśmiało położyłem przez jej biodro i dotknąłem jej pustego brzucha. Tak leżeliśmy długo, długo… Podkurczeni, jedno przy drugim, jak dwa zarodki. Siostra dyżurna otworzyła drzwi i weszła. Nie spojrzałem, tylko czułem, jak stoi zdziwiona przy framudze drzwi i na nas patrzy. Siostra chciała coś powiedzieć, wyrzucić mnie z łóżka, przecież leżałem na nim ubrany, ale się rozmyśliła. Poczułem jej niewypowiedzianą, karzącą myśl, która zamarzła w powietrzu między nami. Powoli i z jakimś uszanowaniem, z jakim opuszczamy pokój bardzo nieszczęśliwych albo bardzo martwych, siostra zamknęła za sobą drzwi.
Ściemniło się. Irena zasnęła. Powoli oderwałem się od niej.
Nie obudziła się, kiedy odszedłem.
Źródło: Vinko Möderndorfer, Nekatere Ljubezni, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1997
Przekład: Tomasz Łukaszewicz
Opowiadanie ukazało się w książce Noc w Lublanie. Angologia współczesnej krótkiej prozy słoweńskiej wydanej nakładem Wydawnictwa Międzymorze.
“Prekleta menstruacija!”
Zabodeno sem jo pogledal.
“Ni je, razumeš! Ni je in kar nekaj časa je ne bo!” je skoraj v joku rekla in se sesedla na kavč poleg mene.
“Noseča sem.”
Dolgo sva bila tiho. Nisem vedel, kaj naj rečem. Predvsem pa, kako naj rečem, da ne bo podobno filmom. V prsnem košu mi je trepetalo in prihajalo navzgor proti grlu. Na okenski šipi je bila muha. Naselila se mi je v pogled in ni hotela stran. Sprehajala se je iz kota v kot. Irena je sedela poleg mene, dotikala se me je, v njenem telesu sem čutil napetost. Glavo je imela sklonjeno in z nogo je rahlo krožila po preprogi. Spet muha. Drobezlja tik ob robu okenskega okvira in se ne more odločiti da bi vzletela. Ves pogled se mi je zgostil v droben detalj muhe, ki je zdaj zasegel vse obzorje.
“No?” reče tečno. “Kaj?!”
“Mislim, da je v redu,” rečem z globokim premislekom in glas mi zazveni v čudni, počeni višini. Še nikoli me ni tako stiskalo v grlu. Bila je nekakšna zadrega pred nenadnim odkritjem najbolj skrite intimnosti. To, da se lahko deliš, da se lahko tako zelo ugnezdiš v nekoga, je pravzaprav največja nagota, najgloblja ranljivost, nekaj, kar je samo tvoje, na kar nisi pomislil, ko si gnjetel njene dojke, poljubljal njen trebuh, nisi pomislil, da je slast telesa tudi trenutek vesoljnega čudeža, ki te bo uresničil v tvoji najbolj skriti intimnosti. Izbezal bo iz tebo ikro, formulo, kristal, surogat tebe, čip tvoje skrite globine in razgalil v novem življenju. Imel sem tremo pred vsem tem. Pa ne samo tremo, tudi nekakšno odgovornost. Še bolje: strah, če bom zmogel, če sem pripravljen, če si zares želim?
“Kaj je 'v redu'?” je z vprašanjem ponovila moj odgovor.
“V redu je, da bova imela otroka.”
Objela sva se. Mokre tople solze so nama kapnile in se na licih pomešale med sabo.
V nobedem primeru se ne da izoogniti filmu.
Sanjal sem otroka. Punčko. Sprehajala sva se z roko v roki po Tivoliju in jaz sem ji resno odgovarjal na njena vprašanja: zakaj je trava zelena, kaj je to oblak, kje stanuje sonce, zakaj kužki lajajo, kdo pipelje noč, kam se skrijejo mravlje, zakaj odtrgana roža oveni ...? Punčka je imela Irenin obraz. Droben in začuden. Njena mala dlan se je izgubljala v moji veliki in, spominjam se sanj, vseskozi me je bilo strah, da bo spolzela iz moje roke, kot se stopi kepa snega, če jo predolgo držiš v topli dlani.
Konec sanj.
Naslednje dni sva z Ireno preživela po trgovinah. Ogledovala sva si reči, ki jih drugače nisva niti opazila: sušilnik za perilo (plenice bodo vsepovsod po stanovanju), nov štedilnik, električno budilko (treba bo vstajati tudi ponoči), na oddelku za pohištvo sem preizkusil veliko zakonsko posteljo (najino ležišče sta bila dva jogi modroca, položena na tla v kotu ob oknu), legel sem na zakonsko posteljo (svetel les) in razširil roke: Ja!, to je dobro, veliko prostora, postelja kot letališče, postelja za tri ... Irena pa je stala pred mano, ko sem se valjal po posteljni letalonosilki, in prestrašeno gledala po trgovini; zdi se mi, da ji je bilo neprijetno, čeprav ni rekla ničesar. Nekako se ni mogla navaditi na nov, družinsko potrošniški način življenja. Jaz pa sem čez noč uživati v njem.
Od tistega dne sem pazil nanjo, kot da je iz khrkega stekla. Tudi v postelji sem se je komaj upal dotakniti. Spraševal sem jo: “Te lahko tako primem, te to boli, sem pretežek?” Dokler se ni naveličala, me prijela za nos, ga stisnila (malo za šalo in mnogo zares), tak da so se mi naredili mravljinci, in rekla: “Nehaj, trapež! Nič narobe z mano. Nisem bolna, samo noseča sem.”
Potem ji je prijalo kislo. Potem je, predvsem zjutraj, bruhala. Potem je njen vonj postal drugačen. Blag in kakor topel veter, ki poleti huškne izza vogala. Nekaj med vonjem mehke sline in svežine kasnega avgusta. (Ni še konec zrelosti, a nevidni sadež že zori.) Potem je hodila k svoji zdravnici skoraj vsak teden. Nabrala si je kupe knjig in jih prebrala ležeč na trebuhu na preprogi, z jabolkom v roki, ki ga je odsotno grizljala. Naskrivaj sem jo opazoval, ko je ležala sredi najine sobe in listala knjigo o negi dojenčkov. S petami se je izmenično in rahlo dotikala svoje okrogle zadnjice in kadar je prebrala nekaj zelo pomembnega, 'po osmih tednih so vsi glavni deli telesa že razviti', je otrpnila, noge so ji okamnele v zraku in jabolko je zastalo med ustnicami, 'pri desetih tednih zarodku rastejo veke in nohti na rokah in nogah' ...
Potem je nastopilo obdobje dvoma.
Sanjalo se mi je, kako se Štefan vsaja v Ireno pred mojimi očmi. Ponavljal se je tisti prizor, ko smo zgoraj, nad Štefanovim ateljejem, ležali skupaj in se je Štefan drgnil ob Irenino stegno. V sanjah sem slišal srgnjenje njegovih dlak in šlopotanje njegove zarjevale mašine (na ulici pred blokom je vsako jutro najin sosed poskušal vžgati svojego spačka – ta zvok se mi je večkrat prikradel v sanje, tako da sem ga že v sanjah prepoznal, in vedel sem, da samo sanjam). V sanjah, v katerih vem, da sanjam, je Štefan zrasel, nabreknil, se ves spremenil v rožnato spolovilo in zlezel v Ireno. V mojo Ireno, in zaplodil mojega otroka. Zakričal sem in se prepoten prebudil. Obsedel sem na postelji in globoko dihal. Irena je pokleknila obme in ohladila moj vročični obraz s svojimi mehkimi, kot listi velike rože, dotiki. To se je ponavljalo skoraj vsako noč. Prizor, da nekdo drug zaplaja mojega otroka. Štefan in tisti bizgec, lastnik diskačev in bifejev, tisti poštirkani Igor ... Z Ireno sva skoraj padla s postelje, tako sva se smejala, ko mi je pripovedovala o svoji erotični igrariji, ki jo je imela z Igorjem: “Zgrabil me je za joške ... Roke so se mu tresle ... Govoril je same neumnosti ... Potem mu je špricnil ... Naredil je smešno grimaso in prišlo mu je, preden ga je sploh dal not ...”
Kaj pa, če to le ni bilo res? Me je vedno bolj grizel dvom. Kaj, če se mi je lagala? Ni me hotela razburiti, klub dogovoru, da si vse poveva, ni hotela priznati, da je zares uživala, in si je enostavno izmislila to, da ni bilo nič, da mu je prišlo, še preden je legel nanjo ... Spet sem zakričal v snu, spet je polagala roke na moj prepoteni obraz.
“Moram vedeti ...” sem začel jecljati. “Oprosti, moram vedeti ... Vseeno bova imela otroka, res, rad go bom imel, kot da je moj ...”
Prekinila me je enostavno in hitro. Brez kakšnega posebnega čustva. Brez užaljenosti, brez presenečenja ...
“Otrok je tvoj.”
To je vse.
Nikoli več nisva govorila o tem.
Odleglo mi je. Nočne more so se izbrisale. Spet sem sanjal malo deklico. Sedela sva v travi in spletal sem ji marjetice v rdečkaste lase (točno tako kot v nekem filmu). Ko je nekega opoldneva Irena prišla s faksa, jo je sredi spalnice čakalo darilo. Nova zakonska postelja in jaz v njej. Obstala je pred posteljo in me začudeno gledala. “Kaj nisi nič vesela?” Na obrazu je imela isti izraz kot takrat v trgovini, ko sem pred tedni preizkušal prav to isto posteljo. Bilo ji je neprijetno. Nerodno. Kot da bo zdaj zdaj nekdo vstopil in naju zalotil, kako počneva nekaj, kar se ne spodobi. “Ja,” je rekla, “ja, vesela sem.” Pa ni bila.
Spala sva na boku. Jaz odzadaj. Tesno ob njej. Eno roko sem imel pod njeno glavo, drugo spuščeno prek njenega boka, da sem se s prsti rahlo dotikal njenega trebuha. Tudi ljubila sva se tako. Od strani sem jo počasi kavsnil in ona je samo rahlo privzdignila boke in odprla nogo tako, kot da obrača stran v knjigi. Spuščal sem se vanjo s prav posebnim občutkom. Ljubil sem njo in hkrati gladil najinega otroka, ki je ždel nekje na koncu Irenine vlažne in dišeče špranje. To počasno vsajanje je bilo kot nekakšno prvo približevanje men mano in mojim nerojenim otrokom. Zamižal sem in se ves preselil med njena stegna. Videl sem, kako se je dotikam (svoje bodoče hčere), kako mala obmiruje, ko se ji približam. Ljubil sem obe: Ireno, ki je zdaj, v ljubezenskem ugodju, stokala in jamrala na prav poseben način, kot da se oddaljuje in približuje v blagih valovih smeha in joka (ljubljenje je prav poseben, čaroben spoj joka in smeha, rojstva in smrti), in ljubil sem tudi njo, svojo nerojeno deklico; vseskozi sem bil prepričan, da bo rojeno bitje ženskega spola; ljubezen, s katero sem se v mislih dotikal nerojenega bitja, je bila kot odpiranje sveta, kot dajanje svetlobe – dotikal sem se samega sebe.
Ljubili smo se, kakor da nas premika plavkanje morja.
Potem sem opazil, da si ni več barvala las. Kostanjeva rjavina je preraščala živo rdečo. Nič več ni dolgo, predolgo ždela v kopalnici in vedno raje je ostajala doma, sedela na balkonu in ves dan, če je mogla, preživela v spalni srajci. Posedala je pred televizorjem, brala Sylvio Path in Lili Novy. Najraje pa je molčala. In nekega jutra, za oknom se je delal dan, je nenadoma planila pokonci ...
Bila sva budna. Vsak zase. Čakal sem, da se bojo oglasile ptice. Ptice se poleti oglasijo ob štitrih in petnajst. Oglasijo se hkrati, kot na ukaz. Potem bo, ob kakšnih šestih, sosed začel vžigati svojego spačka. In bo jutro.
Nenadoma se je dvignila in sedla. Si odpela spalno srajco in jo spustila z golih ramen. Svila je spolzela do bokov. V jutranji svetlobi je polzela po Irenini koži kot v upočasnejenem gibanju, kot bi padala skozi globino vode. Z obema rokama se je prijela za dojko. Držala jo je med dlanmi in jo stisnila. Obraz, ki se je v mlečni jutranji svetlobi komaj videl, je postal nekakšna maska strahu. Senca njenega nosu je padla čez brado in oči so postale jame. “Poglej!” je rekla in se obrnila k meni. Dvignil sem se. “Kaj!?” sem bil prestrašen. “Mleko,” je rekla prav s posebnim glasom. “Mleko,” je rekla tako prestrašeno, kot da bi ji pritekla kri. Potegnil sem jo v svoje naročje, jo stisnil v gnezdo med svojimi nogami in ona se je pokrčila na mojih prsih kot prezgodaj rojen zarodek. Božal sem jo po laseh in jo poljubljal vsepovsod. Potem sem jo dvignil in jo poljubil na prsi. Sladkasta kapljica je ždela tam kot drobni biser. Posrkal sem ga. Še zdaj ga nosim v ustih.
Zacvrkutale so ptice.
Bilo je jutro.
Jutro tretjega meseca.
'Pri treh mesecih je otročiček že do konca izoblikovan; zdaj mora le še zrasti in se okrepiti.'
Knjiga je bila odprta in stavek v njej podčrtan z rdečim flomastrom. Ireni je šlo najbolj na živce, če si je v knjižnici sposodila knjigo in v njej našla podčrtane globokoumne misli. Bentila je čez takšne ljudi, ki so čečkali po knjigah. Zdaj pa si je stavek – 'Pri treh mesecih je otročiček že do konca izoblikovan; zdaj mora le še zrasti in se okrepiti.' – podčrtala sama, na robu pa je naredila celo velik vprašaj in ga tudi dvakrat podčrtala. Knjiga je odprta ležala na mizi kar nekaj dni. Nalašč jo je puščala tam, da bi tudi jaz videl podčrtani stavek. Videl sem ga, prebral nekajkrat, toda nisem vedel, kaj mi hoče s tem povedati (vse, kar je naredila, je nekaj pomenilo – bila je punca, ki ni izgublja časa s stvarmi, ki ničesar ne pomenijo.) Potem je zvečer rekla, da bi raje spala na tleh. Tako kot včasih, na jogi modrcu, tam ob oknu. Rekla je, da ji je bilo všeč, ko je ponoči zaslišala klokotanje vode v radiatorski cevi, ki je tekla vzporedno z najinimi spečimi glavami; tam na tleh pod oknom ... Naslednji dan je dolgo ni bilo iz kopalnice. Barvala si je lase nazaj v rdeče. Potem je sedla za mizo in si z brisačo brisala glavo, mimogrede pogledala na uro nad štedilnikom in rekla:
“Splavit bom šla.”
Slutil sem, da se nekaj pripravlja. Nisem pa pričakoval tega. Udarilo me je iznenada. Izsesalo ves zrak iz pljuč. Vstal sem in šel kupit časopis. Stekel sem čez cesto in v trafiki na vogalu kupil jutranjik in nekaj reviji. Na nasprotni strani je bila zelenica s klopcami. Na klopcji je sedelo mlado dekle, poleg nje je stal vozilček. Pogledala je svojega otroka. Nasmehnila se mu je in ustnice so se premaknile v obliki ljubkujočih besed. Avtomobil je za mojim hrbtom jezno zatrobil. Stekel sem naprej. Pa po stopnicah navzgor. Odprl sem vrata v najino stanovanje in s praga zakričal: “Ne boš! Tega ne boš naredila!”
Ni je bilo več. Odšla je skozi klesarnico. Imela je dogovorjeno pri zdravniku.
Naslednji torek se mora ob osmih oglasiti v bolnišnici, je rekla. Splav v tretjem mesecu je zamotana zadeva. Morda bo morala ostati tam še kakšen dan.
Ponoči sva ležala vsaksebi. Obrnjena vsak v svoj zid.
“Zakaj?” sem rekel potem, ko sva pol noči molčala in bujila v temo. Ura v trnovski cerkvi je bila dve, tri, štiri ...
“Vse je bilo drugače,” je rekla po dlogem molku. In potem še: ”Še naprej bi živela s tabo, rada živim s tabo, otroka pa s tabo še ne bi mogla imeti. Vsaj za zdaj še ne,” je poskušala popraviti. Dvignil sem se in jo nekajkrat narahlo sunil v rame. Hotel sem jo udariti, pa sem se zadnji hip zadržal. Dvakrat, trikrat sem jo samo sunil v ramena in ponavljal: “Zakaj, zakaj, zakaj?” Povsem mirno je nadaljevala: “Takrat v trgovini, veš, ko si ležal na ogromni zakonski postelji, in potem ko si jo kupil in zvlekel sem, in zdaj, ko na njej leživa ... kar naprej imam občutek, da ne spadava nanjo, da spadava na modroce v kotu sobe, na zadnje sedeže v avtomobilu, v hotelske sobe, na raztegljive postelje v prijateljevih ateljejih ... Vseskozi me preganja podoba tebe, ko ležiš na postelji sredi trgovine in si popolnoma drugačen, kakršnega sem te poznala, kakršnega te poznam, kakršnega te imam rada ...”
“Krava!” ji rečem in se obrnem na drugo stran in zaprem oči. Ona pa govori naprej.
“Bojim se, da te takšnega nočem ... Da nočem zakonskega moža v veliki zakonski postelji, ki vstaja ponoči in kuha kamilice. Nočem, da postaneš drug, nočem, da se pretvarjaš, da si srečen družinski očka, ko pa to nikoli ne boš ...” Malo pomolči in nadaljuje ... “In tudi jaz ne bom ... Nikoli ne bom mamica ... Nočem biti takšna kot moja mama in nočem, da moj mož igra šah ob večerih in se veseli zmag kot kakšen slaboumen šolarček ...” Spet pomolči. “Takšnega te ne bi mogla imeti nikoli rada. In tvojega otroka tudi ne.”
To zadnje je bilo res. Da ne bo imela otroka, se je odločila predvsem zaradi sebe. Takrat se mi je zazdelo, da razumem rdečo barvo njenih las, da razumem njeno vztrajanje pri drugačni Ireni, kot je v resnici bila. Zagledala me je, ko sem z naivnim otroškim veseljem preizkušal zakonsko posteljo v trgovini (sam nisem nikoli imel prave družine), in prestrašila se je. Zagledala je prizor kot ponovitev prizora iz življenja svojih staršev. Bežala je pred takšnimi prizori, iskala nekonvencionalnost, našla mene in potem nenadoma, v nekem oddelku s pohištvom, spoznala, da me takrat ni več imela rada. Ne mene in ne mojega otroka. Spoznanje, da ne more pobegniti življenju svojih staršev, da otroci vedno žive zgolj nadaljevanje ali celo ponovitev življenja svojih stvariteljev, da so možnosti drugačnosti minimalne, da se prej ali slej zbudiš na zakonski postelji, kupljeni v trgovini s pohištvom, in da se vedno konča tako, da je prižgan tv ekran in na mizici razpostavljene šahovske figure ... To spoznanje jo je docela pretreslo. Odločila se je, da bo ubila. Sebe in mene. In nama s tem umorom dala še eno možnost. “Saj ne more biti, da bi bilo isto,” je rekla nekoč. Takrat še nisva pričekovala otroka, takrat sva se peljala v taksiju pozno ponoči z neke premiere. Nisem vedel, kaj točno misli. Toda izrečeno je bilo s tako resnostjo, kot se izrekajo bistvena spoznanja. To misel je še nekajkrat ponavljala. Slišal sem jo skozi kopreno mnogih izrečenih stavkov, skoz oblake nepomembnih besed ... Zapomnil sem si njeno muko in jo zdaj, v trenutku njene odločitve, povezal v celoto.
Spremil sem jo do bolnice. S sabo je imela modro plastično vrečko in v njej spalno srajco.
Nikoli ni nosila plastičnih vrečk (sovražila jih je, bila je ena izmed prvih ekologinj). Kadar je šla z mano na kakšno premiero v Primorsko gledališče ali na Štajersko, je vedno nesla s sabo lično potovalko iz usnja.
“Pa kaj vlačiš to torbo s sabo? Saj prideva še nocoj nazaj!”
“Nikoli ne veš, kam te noč zanese ...” je navihano rekla in v torbo zložila troje spodnih hlačk, higenske vložke, 'Emko' peno ali škatlico z diafragmo, zobno ščetko, krtačo in še mnogo drugih drobnih ženskih reči ...
Ko sva tisto jutro vstala, je bila nekam odsotna. Oblekla se je hitro in že sva bila na hodniku, ko sem jo spomnil, da so rekli, da bo najbrž ostala v bolnici kakšen dan. Odsotno je odšla v sobo in iz omare potegnila spalno srajco, na hodniku jo je zatlačila v modro plastično vrečko, ki je ležala na omarici za čevlje. Prejšni dan sem na stojnici pri 'šiptarju' kupil pomaranče in limone. Sadje mi je dal v modro plastično vrečko. Še vedno sem kupoval sadje z mnogo vitamini. Nosečnice potrebujejo vitamine ... Šele na stopnicah sem se zavedel, da je vse zaman, da bova jutri tako šla v bolnico ...
Stala sva pred vhodom v bolnišnico. Rekla je, da lahko grem, da bo zdaj že sama. Nisem hotel. Držal sem jo za roko. Naj grem z njima vsaj do recepcije, sem prosil. Iztrgala se mi je. Je rekla, da ne, naj nikar ne dramatiziram, da nisem v gledališču, da gre končno za en samcat zafukan splav, da to ni nič, da punce uporabljajo splav kot najbolj zanesljiv način kotracepcije in da ga naj nikar ne serjem, ker me bo sicer nekam poslala, in naj zato raje izginem.
Šel sem. Čez nekaj časa sem se ozrl. Videl sem jo z modro plastično vrečko. Počasi je šla skozi steklena vrata v temno notranjost bolnišnice kot v žrelo. Modra plastična vrečka se je pozabivala sem in tja. V temni globini bolnišniče avle sem premikajočo se plastično modrino videl še potem, ko že nisem veš razločil Irenine drobne postave.
Ta prizor mi je ostal. Nosim ga za čelom.
Ne vem kako sem preživel tisti dan. Bil sem v gledališču. Gledal sem predstavo. Med odmorom sem se pogovarjal z direktorjem. Pil, kar so mi potisnili v roke. Potem spet gledal prizore iz življenja danskega kraljeviča, pa nisem videl nišesar. Odzvanjale so mi besede tragedije: “Vse ostalo je molk ...”, pa nisem slišal ničesar. Popol sem ducat kozarčkov 0,5 nečesa, pa nisem bil pijan. Ob koncu sem ploskal. Bolele so me dlani, pa nisem vedel, zakaj. Po ptedstavi me je direktor poklical k sebi v pisarno. Z razžarjenim obrazom mi je povedal, da so se odločili zame, da bom lahko v naslednji sezoni v njihovem gledališču režiral! To mi je odkril s takšno svečanostjo, kot da mi sporoča, da sem dobil otroka. Požrem slino. Plešasti gumpec najbrž pričakuje, da mu bom skočil v objem. Melodramatično stoji za pisalno mizo in me gleda. Očke mu utripajo z radostjo delodajalca. Požrem slino. Sisnem mu roko. Zahvalim se in se potrudim biti vesel. Pa nisem bil vesel ... V nič nisem bil prepričan. Gledališče? Ima vse skupaj sploh še kakšen smisel? Igranje žalosti. Umiranje. Smeh. Aplavz.
Kimal sem. Samo kimal sem.
Naslednje dopoldne sem šel k njej. V sobi je ležala sama. Še tri prazne, v belo pregrnjene postelje so bleščale s smrtno tišino. Dežurna sestra me je spustila k njej. Samo za pet minut. Niso obiski. Zagledal sem jo. Oči je imela zaprte. Sestra je zaprla vrata za mano. Kar stal sem tam in jo gledal. Bila je moj otrok iz sanj. Punčka iz Tivolija. Točno takšen čist in preprost obraz. Brez napetosti. Potopljen v sanje. Kot bi se vrnila v svoje otroštvo. Spoznal sem jo s fotografij, ki mi jih je kazala: deklica na lesenem konjicu, deklica s sladoledom in veliko pentljo, deklica v očkovem naročji s kislim, nakremženim obrazom (očeta ni marala, sem spomnil, to fotografijo je vedno potisnila pod kup in jo pokazala zelo na hitro) ... Zdaj je nenadoma odprla oči in me zagledala. Razveselila se me je. Razveselila kot otrok. Pred mano ni bila več rdeča hudičevka, dolgonoga in arogantna usodna ženska, pred mano je bila ona, Irena, z ranjlivo in naivno otroško dušo.
(Spoznal sem obraz ženske, ki izgubi svojega otroka ... Samo velila izguba lahko naredi obraz tako čist.)
Pomignila mi je, naj pridem bliže. Sedel sem na rob postelje. Prijel sem jo za roko. Bila je mrzla. Stisnila mi je dlan in jo dolgo držala stisnjeno z vso močjo (pa se njena roka sploh ni ogrela). Potem je rekla, če mislim, da je naredila prav. Rekel sem, da ja. Nasmehnila se je. Potem me je začela tolažiti (ona me je tolažila, namesto da bi jaz njo). Rekla je, da bova kasneje še poskušala, da bova kasneje, ko se nama bo življenje uredilo, imela otroke, da bom že videl, kakšne krasne otroke bova imela ... Prikimal sem. Prikimala je. Gledala sva se v oči. Vedela sva, prepičan sem, da oba, da ne bova nikoli imela otrok. Nikoli skupnih otrok. Potem je rekla, da si želi, da bi legel poleg nje. Kar tu, zdaj, v bolišnici? Ja, je rekla in se obrnila na bok. Zlezel sem na visoko bolnišnično posteljo in legel tesno ob njej. Glavo je dvignila in svojo roko sem dal za blazino. Pokrčila se je. Kolena k trebuhu. Rekla je, naj ji 'dam stolček'. 'Stolček' sva za šalo rekla temu položaju, kadar sva ležala na boku, tesno drug ob drugem, s pokrčenimi koleni, da so se moja, ki sem ležal zadaj, prilegala njenim. Dal sem ji 'stolček'. Roko sem boječe položil prek njenih bokov in se dotaknil njenega praznega trebuha. Tako sva ležala dolgo, dolgo ... Pokrčena drug ob drugem kot dva zarodka. Dežurna sestra je odprla vrata in vstopila. Nisem pogledal, samo čutil sem, kako stoji začudena v okviru vrat in naju gleda. Sestra je hotela že nekaj reči, me nagnati s postelje, saj sem ležal oblečen, pa si je premislila. Začutil sem njeno neizgovorjeno, karajočo misel, ki je zamrznila v zraku nad nami. Počasi in z nekakšno spoštljivostjo, s kakršno zapuščamo sobo zelo nesrečih ali zelo mrtvih, je sestra zaprla vrata za sabo.
Stemnilo se je. Irena je zaspala. Počasi sem odtrgal od nje.
Ni se zbudila, ko sem odšel.
Vir: Vinko Möderndorfer, Nekatere Ljubezni, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1997