Dzwonili ze szpitala, żebym przyjechał po mamę. Dałem radę tylko cicho jęknąć, aż kobieta po drugiej stronie kilka razy powiedziała do telefonu nieprzyjemne „Halo? Halo?” Od razu zadzwoniłem do adwokata, który zgodnie ze starym prawniczym zwyczajem coś kręcił, ale w końcu powiedział, że muszę po nią jechać, bo jestem nie tylko jej najbliższym, ale i jej jedynym krewnym. Najpierw chciałem wysłać sekretarkę, ale w środku zdania rozmyśliłem się mówiąc tylko, żeby odwołała wszystkie moje dzisiejsze spotkania. Przed szpitalem wybudowali nowy zadaszony parking, a ja tyle czasu jeździłem w kółko w poszukiwaniu miejsca. Do garażu wjechałem dopiero po uświadomieniu sobie, że tylko to odwlekam.
Jak zdobyli mój numer? Może złamali prawo o ochronie danych osobowych i mogę ich podać do sądu?
Nie złamali. Mama miała numer napisany na kawałku papieru, razem z moim imieniem i dopiskiem „syn”. Skąd go miała, nigdy się nie dowiem, jak powiedział rozmawiający ze mną lekarz. Mamę przyjęli z diagnozą niedożywienia i odwodnienia. Cierpi na tak zaawansowaną demencję starczą, że zapomina jeść i pić, dlatego nie nadaje się do życia w pojedynkę. W szpitalu, regularnie jedząc, odzyskała kilka kilogramów i mogą ją wypisać, ale musi być pod czyjąś opieką. Lekarz poszedł jeszcze uporządkować jakieś dokumenty, a ja zadzwoniłem do sekretarki, żeby koniecznie, pokreśliłem koniecznie, znalazła wolne miejsce w jakimś domu starców, gdziekolwiek w kraju. Albo i poza nim.
Kiedy lekarz wrócił, tylko napomknął, że mama ma poważne problemy z pamięcią i prawdopodobnie mnie nie rozpozna.
Przywieziono ją na wózku inwalidzkim, spała, a rzadkie włosy spadały na jej zmęczoną twarz. Zawahałem się: jedna część mnie od razu wiedziała, że to ona, a druga musiała ją dopiero rozpoznać. Pamiętałem ją jako dużą, silną kobietę, przypominającą babo-chłopa, ubierającą się jak mężczyźni i przeklinającą jak oni. Rozkazy kończyła płaskim uderzeniem w stół. Przez dziesiątki lat, od czasu kiedy jej nie widziałem, zwiędła jak te wiszące w środku zimy na drzewach śródziemnomorskich miast nieobrane pomarańcze.
Podpisałem i siostra tak ot odeszła, zwalniając uchwyty wózka. Powoli zacząłem go popychać w kierunku wyjścia, wciąż nie mogąc w to uwierzyć. Myślałem, że panuję nad swoim życiem, aż tu nagle jednym telefonem odwrócono mi je do góry nogami.
W trakcie drogi na parking zadzwoniła sekretarka. Znalazła dom starców, gdzie mogą przyjąć mamę za czternaście dni i, sądząc po głosie, powinienem jej pogratulować. A zapytałem tylko, czy nie da się wcześniej. Powiedziała, że nie, chyba że coś wypadnie. Jeśli ktoś umrze, wyjaśniła po chwili. Ale za to wynajęła wykwalifikowaną pielęgniarkę, która zajmie się panią mamą, żeby mnie zbytnio nie obciążać. Chciałem krzyknąć, ale w końcu tylko powiedziałem, aby jeszcze popróbowała i uruchomiła moje kontakty, pieniądze nie grają roli.
Otworzyłem tylne drzwi samochodu i przyglądałem się wózkowi. Pewnie jest składany, pytanie tylko, czy poradzę sobie ze szczegółami technicznymi. Mama jeszcze lekko kimała ze zwieszoną głową. Jeśli miałbym furgonetkę, spokojnie wstawiłbym ją na tylnią część, a tak będę musiał ją podnieść i przenieść na siedzenie. Wyciągnąłem ręce i stanąłem. Dziwne uczucie. Wstręt? Strach? Zmusiłem się i dotknąłem jej. Skóra była pomarszczona, ale ciepła. Czyżbym się spodziewał obślizgłego chłodu? Przypomniałem sobie zalecenia na temat dźwigania ciężarów, i przykucnąwszy z wyprostowanymi plecami, wsunąłem ręce pod jej ciało, policzyłem do trzech i na wydechu porwałem ją w górę. Dosłownie wyrzuciło ją w powietrze. Była lżejsza niż ostatnia paczka prezentów, przygotowana przeze mnie dla syna i córki na święta Bożego Narodzenia. Obudzona przez wstrząs rozglądała się wokoło, aż jej zmęczony wzrok wbił się we mnie. Po moich plecach przeszedł dreszcz.
„Młody człowieku, zabiera mnie pan do szpitala na badanie?”
„Tak,” odpowiedziałem wreszcie.
„O, dziękuję, bardzo pan miły”, powiedziała, gdy położyłem ją na siedzeniu, po czym znów jej szyja się ugięła.
***
Położyłem ją na łóżku córki. Obydwoje studiują poza domem i wrócą dopiero na wakacje, a żonę już kilka lat temu zamieniłem na krótsze i nie zobowiązujące związki. Wolę mieć spokój w mieszkaniu. Sekretarka dała mi znać, że przyjdzie pokojówka, a jeśli chodzi o miejsce w domu starców, to po połączeniu zdeklarowanych przysług i pieniędzy, dało się skrócić czas oczekiwania na przyjęcie do jednego tygodnia. Dom jest w centrum miasta, dodała radośnie. Nie mogła mnie bardziej zdołować, ale dbając o swój wizerunek, darowałem sobie komentarz, że wolałbym ją wysłać gdzieś za morze.
Zerkałem w kierunku zamkniętych drzwi. Jak to się mogło stać, że czarownica jest w moim mieszkaniu? Osiem lat psychoterapii, taki wydatek! Przez pierwsze trzy lata dwa razy w tygodniu, bo taka była potrzeba. Później raz w tygodniu, aż w końcu raz na dwa tygodnie. Tak czy siak – zacząłem liczyć, ile mnie to kosztowało. Ale w końcu wolałem to zostawić. Kiedyś przypadkowo natrafiłem w telewizji na transmisję jakichś zawodów jeździeckich w skokach przez przeszkody i jeden z zawodników na bitnym młodym rumaku nazywał się tak jak mój terapeuta. Mógł być jego synem. Patrzyłem na to cudowne zwierzę, ruchy jego mięśni i powiedziałem sobie, tak, moje pieniądze ulokowane są przynajmniej w jednej z tych silnych nóg. Westchnąłem: na cały ten luksus pozwoliły moja i jej podobne mamy. Cóż za wydatki! Jakoś pomogło. Teraz wszystko stało się dla mnie jasne. W głowie. Że byłem nieszczęściem, jakie się jej przytrafiło, że miała zły obraz samej siebie i chciała być tough guy, silna i stanowcza, która nie wykształciła uczuć macierzyńskich, bo sama tak naprawdę nigdy nie była dorosła. Trzymała się z chłopakami i została taką chłopczycą, jedną z tych moich znajomych rówieśniczek. Przeszło im w okresie dojrzewania, mojej mamie nie. Wyrosła na babo-chłopa, wiecznie rywalizującą z chłopakami i postępującą ze mną jak z jednym z nich, którym ciągle musi udowadniać swoją siłę. Niczego nie potrafiłem zrobić tak jak trzeba i nigdy mnie nie pochwaliła. Czasami musiałem stać przed nią tylko kiwającą głową, jakoby ze mnie, życiowego niedorajdy, nic nie wyrosło. Głupi, tępy, który nie nosi głowy na karku, niezdarny, wstrętny, bezwartościowy. Jak kupiła przybory szkolne do pierwszej klasy, rozłożyła je obok siebie na stole i kiwając głową, głośno westchnęła: takie wydatki, takie wydatki!
Nagle przypomniałem sobie, dlaczego tak przygotowywałem się do przeniesienia jej do samochodu. Musiałem ją przecież podnosić jako dziecko – chwytałem ją w okolicach ud, napinałem się i próbowałem dźwignąć. Jaki z ciebie mężczyzna, co w dodatku bezsilnej kobiety nie potrafi podnieść? Jak na tyle urosłem, że byłem w stanie zrobić to z lekkością, już tego nie wymagała. Wtedy wyprowadziłem się i zapomniałem o niej. Po kilku związkach z pogardzającymi mną i poniżającymi mnie kobietami, zdecydowałem, że nie mogę kontynuować tego typu relacji, zdecydowałem, że nie chcę tak dalej, i wyraźnie nie mogąc sobie ze sobą poradzić, leczyłem się sportami walki, potem psychoterapią, a teraz okazuje się, że źródło moich problemów leżało w sąsiednim pokoju.
Przyszły z przeszłości, o której myślałem, że jest już dawno za mną. Straszne uczucie: zrywasz z przeszłością a ona z tobą nie. Uczucie bezsilności, takiej dziecinnej, opanowującej całego ciebie i tylko uwalniającej chorobliwe narzekania o winie całego świata.
Powinienem pójść w tej chwili udusić jakiegoś starca, zwalniając w ten sposób łóżko w placówce?
Wolałem zadzwonić do sekretarki, żeby zarezerwowała mi pokój w hotelu.
Z pokoju obok słyszałem jakieś ruchy. Może upadnie, połamie się i znowu wyląduje w szpitalu? Na darmo się łudziłem. Powoli wślizgnęła się na korytarz.
Zauważywszy mnie zapytała:
„Chłopcze, długo na mnie czekałeś?”
Tylko obserwowałem.
„Przecież zaraz wracam, tylko skoczę do ubikacji, a potem będzie mnie pan mógł odwieźć na badanie.”
Udała się w złą stronę, dlatego wstałem i nakierowałem ją na właściwą drogę.
Za każdym razem, kiedy jej dotykałem, nie mogłem uwierzyć, jak bardzo się stała krucha i drobna. Miałem nadzieję, że będzie umiała się sama załatwić, i na szczęście umiała. Kiedy znowu pojawiła się w przedpokoju, naprowadziłem ją na pokój córki i poszedłem się pakować.
***
Przy zapalonej lampce nocnej patrzyłem na drzwi pokoju hotelowego. Po kilku godzinach zgasiłem światło, ale nadal się wpatrywałem. Czasem zatapiałem się w śnie, śniąc o korytarzu z rzędem ułożonych nocników, po czym wzdrygałem się i budząc w strachu, dalej czuwałem. Wiedziałem dokąd mnie te sny cofają, do czasu mojego pobytu w szpitalu. Mama uparcie twierdziła, że poszedłem tylko na krótkie pięciominutowe badania kontrolne, ale ja odniosłem inne wrażenie. Dopiero w środku psychoterapii, kiedy przypominałem sobie coraz więcej szczegółów ze szpitala, poszedłem przejrzeć swoją kartotekę. Na pięć tygodni mnie zostawiła, pięć tygodni! Była jak zwykle w trakcie jakiegoś burzliwego i tragicznego związku, miała tyle pracy sama ze sobą, że nie przyszła mnie odebrać. Pewnie do niej dzwonili, ale wtedy nie było jeszcze telefonów komórkowych. A teraz ta kobieta śpi w moim mieszkaniu, podczas gdy ja czuwam w hotelu. Jednocześnie płacę za to i to, takie koszty i taki ze mnie osioł!
Co jeśli ją wyrzucę przez okno? Specjalnie kupiłem to mieszkanie w centrum, ze względu na widok z dużym tarasem na dachu, nie zdając sobie jeszcze wtedy sprawy, że w tym wypadku wysokość mogłaby się przydać.
Czy to jest humor? To jedynie narzędzie, którym mogłem rozbroić mamę? Zatrzymać ją tym zabawianiem w ruchu, w środku akcji? Że nie patrzyła na mnie jak na cuchnące robactwo, ale jak na dwornego giermka?
Leży w pokoju mojego mieszkania, dzieli nas pół miasta, a ja nie śpię tak jak zawsze nie spałem, kiedy kończył się jakiś jej związek, w strachu, że zdziczała wpadnie do mojego pokoju i zacznie się znęcać, bo w końcu nie byłem mężczyzną. Mówiłem sobie w duchu, że już po wszystkim, że jestem silniejszy od niej, a mimo to i tak nie mogłem zasnąć.
Wschodził dzień, kiedy wyrzuciłem ją przez barierkę. Spadała powoli, tak była koścista. Martwiłem się tylko, że trzepocząca koszula będzie robiła za spadochron. Skoczyłem na równe nogi cały oblany potem i pocieszając się, że spada wystarczająco szybko, uświadomiłem sobie, że leżę w łóżku, nie do końca pewien, czy to był sen czy nie. W strachu zapaliłem światło i rzeczywiście ciągle jeszcze leżałem w pokoju hotelowym.
Przebrawszy mokrą górną część piżamy zrozumiałem, dlaczego wyprowadziłem się z domu jeszcze w szkole średniej. Bo ciągle coraz bardziej się bałem, że nie będę już poskramiał swojej siły i agresji, że zbiorę się w sobie i ją zabiję. Świadomie, ale jakoś na dnie wiedziałem, że spełniłbym w ten sposób jej przepowiednię. Naprawdę skończyłbym w więzieniu i zamknąłbym przed sobą wszystkie drzwi. Nigdy nie zostałbym tak dobrym ekonomistą i biznesmenem.
I teraz mi ją dali, oddali na łaskę i niełaskę.
Ale z umysłem, uwięzionym w chwili, kiedy czekała na kierowcę, żeby ją odwiózł na jakieś badania kontrolne do szpitala. A wszystko inne toczyło się dalej – czy to możliwe? Dwadzieścia siedem lat jest ode mnie starsza, naprawdę i mnie czeka taka sama dyspersja?
Od razu z rana poszedłem do apteki i kupiłem pełną reklamówkę domowych lekarstw.
***
Codziennie rozmawiałem przez telefon z pokojówką, mimo że ciągle mówiła to samo. Miła starsza pani sama dba o siebie, tylko zapomina jeść i pić. Staje na środku mieszkania, wbija wzrok w jeden niewidoczny cel i stoi tak czasem całą godzinę albo i więcej, a potem zaspanym głosem pyta, kiedy przyjdzie kierowca. Nie wie, że ma jakiegoś syna. Sekretarka chodziła zamiast mnie do mieszkania po potrzebne mi rzeczy, dziwnie na mnie patrząc. Najwyraźniej spodziewała się po moim zachowaniu smoka, a i ona znalazła sympatyczną starszą panią.
Próbowałem w skupieniu wypełniać swoje obowiązki, tłumacząc, że zwykle i tak korzystam z mieszkania tylko do spania, co mimo wydatków, mogłem robić też w hotelu. Następne noce były spokojniejsze od pierwszej. Chociaż kilka dni później stanąłem na chodniku naprzeciw swojego mieszkania i wpatrywałem się w taras. Barierka wydała mi się jakaś trochę niska, że mama sama mogła się przez nią przechylić. Otarłem dłonią czoło. Wystarczy. Nie upadnie i jej nie wyrzucę. Ale jeśli byłbym teraz świadkiem jednego z jej wybuchów, zamiast mnie, dziecka, wyleciałaby na ulicę szerokim łukiem. To jednak nie jest możliwe, ta kobieta już nie istnieje, została tylko wysuszoną staruszką przechadzającą się po mojej posiadłości. Na pewno zauważy, że powierzchnia jest dużo większa i wyposażenie niewspółmiernie droższe, ale nie może wiedzieć, że sfinansował to jej niekompetentny syn. Jej rozsypujący się umysł już mnie wymazał, nigdy dla niej nie istniałem. Zemsta jest naszą złością za nieprzewidywalną przyszłość. Powracamy do przeszłości chcąc przywrócić to, czemu nie mogliśmy zapobiec w odpowiednim momencie. Zgadzałem się z tym, że morderców trzeba zabić, choć swojego niezmiennego politycznie zdania nigdy publicznie nie wygłaszałem, ale jak mamy się mścić na rodzicach? Kiedy oni mieli siłę, my jej nie mieliśmy; teraz jest na odwrót i nigdy nie będzie tak, że spotkamy się z nimi w chwili, kiedy siła będzie podzielona po obu stronach. Wtedy zemsta byłaby przyjemnością. Jeszcze gorzej, co jeśli rodzicom szwankuje mózg i nie są już tym samym ciałem ani tym samym duchem? Mało tego, mają inną przeszłość, przeszłość beze mnie!
Gapiłem się w zmatowiały błysk metalowej barierki.
Nie tylko zabić, ale i porozmawiać już z nią nie potrafię. A to bolało. Że nie mogę jej pokazać mieszkania, zachowanych książeczek, o których nie wiedziała nawet żona, zawieźć ją do garażu, trochę jakby przypadkiem przejść się z nią obok moich dyplomów, wiszących w ramkach na ścianie przedpokoju.
Z całej siły pragnąłem tylko jednej chwili, w której będąc przy starych zmysłach i ciągle z tym starym ciele, mogłaby mnie rozpoznać i zobaczyłbym w jej oczach, że wstyd jej tego wszystkiego, co mi powiedziała i zrobiła.
Poczułem świąd w oczach, przełożyłem teczkę biznesową do drugiej ręki i odszedłem.
***
Sekretarka wpisuje mi do terminarza „kwaterunek pani mamy”, wtorek, o jedenastej, rezerwując mi całe dwie godziny. Wpis opatrzyła czerwonym znakiem zapytania, przy którym zacząłem długo i delikatnie postukiwać wskaźnikiem po ekranie telefonu. Jeśli nie jako ekonomista, to jako biznesmen jestem osobą publiczną, dlatego muszę się naprawdę zastanowić. A już w ogóle, jeśli chciałbym się bardziej udzielić w polityce, nad czym się zastanawiałem. To, że mamę do jej przedśmiertnej kwatery wiozły sekretarka i pokojówka, nie brzmiałoby zbyt dobrze w mediach. Z drugiej strony czułem wyzwanie – przecież mogę z nią wytrzymać dwie godziny, jestem duży i silny, a ona słabowita. Role się odwróciły. Wskaźnik rozleciał mi się w ręce. Nie zauważyłem, że ściskam go w pięści. Będę musiał liczyć wdechy i wydechy, wykonywać ćwiczenia relaksacyjne. Brałem udział w kilku podobnych kursach, raz nawet opłacałem własnego doradcę, któremu dziś mówią guru. Końcówką uchwytu szczoteczki do zębów zmazałem znak zapytania i potwierdziłem zobowiązanie.
***
Pokojówka z mamą na wózku czekały już na mnie w podziemnym garażu pod moim domem.
„O, młody człowieku,” powiedziała mama, „przyjechał pan, żeby mnie odwieźć na badania do szpitala?”
Kurwa mać, młody człowiek, przecież mam już pięćdziesiątkę na karku! Nigdy nie używała tego słowa! Skąd jej to teraz przyszło do głowy? Stara jest też ślepa, czy co?
„Tak, tak,” przytaknąłem i uśmiechnąłem się na siłę.
„Dzisiaj pani jest wyjątkowo żwawa,” rzuciła pokojówka, „jeszcze nigdy jej takiej nie widziałam.”
Wsadziliśmy ją do samochodu i znów miałem wrażenie, jakbym przenosił kilkuwarstwowy worek z kośćmi. Pokojówka zostawiła wózek przed drzwiami pasażera, i tak jak wszystko dotychczas robiłem na pokaz, to teraz nie chciałem go przenosić przed tylne siedzenia. Ruszyłem i nie mogłem uwierzyć w to, co widzę w tylnym lusterku. Pokojówka machała za nami.
***
Dobrze znam ulice miasta i wiem dokładanie, gdzie jest ten dom, ale wolałem sprawdzić wcześniej na mapie, zarysowując sobie przed oczami całą drogę w obrazkach. Mama trochę się zdrzemnęła, tylko na kilka minut, dokładnie w momencie, kiedy musiałem zatrzymać się przed znakiem zakazującym ruch. Zamknęli drogę, strzałka objazdu wskazywała w lewo. Jechałem zgodnie z nią i znalazłem się nagle w środku nie za dobrze znanej mi części miasta. Rozpaczliwe szukałem w pamięci, chcąc przypomnieć sobie ulicę okrążającą plan budowy i znalazłem ją, ale była jednokierunkowa. Nie w moim kierunku. To śmieszne, powiedziałem do siebie, choć tak naprawdę nie było mi do śmiechu. Ściekający mi z czoła pot wycierałem rękawem marynarki, czując jednocześnie jak po plecach spływają mi krople. Ukradkiem spojrzałem w kierunku mamy.
Nie spała!
Prowadziłem, trzymając mocno kierownicę i patrzyłem na swoją silną rękę, siwiejące włosy wiedząc, że mimo ciała, mając pięćdziesiąt lat, nadal byłem dzieckiem. Pragnąłem wykazać się, zrobić coś w końcu dobrze, być pochwalonym. Żeby tylko raz powiedziała, o, to zrobiłeś naprawdę dobrze. Albo żeby przynajmniej przytaknęła, z uśmiechem. Czy w ogóle kiedykolwiek widziałem ją uśmiechniętą? Bardziej marudziła, wystawiając zęby, jakby mnie miała zaraz ugryźć.
Dlaczego nie zostawiłem tego innym, mam gdzieś media!
„Chłopcze,” powiedziała, „jeśli pan się zgubił, proszę się nie denerwować. Niech pan kogoś zapyta, zaraz znajdziemy!”
„A?”
Dobrze, że kierowca mercedesa zaczął trąbić dużo wcześniej, tak że mogłem oderwać wzrok od mamy, zawczasu nacisnąć na hamulec i skręcić na parking. Mijając mnie pokazał środkowy palec i coś wrzeszczał, a mama tylko smutno odkiwnęła.
„Jacy niektórzy ludzie są nerwowi. Jak tylko sobie pomyślę, że mają dzieci, jak oni muszą je traktować...”
„A?”
Na szczęście jeszcze nie ruszyłem, więc bez przeszkód mogłem się na nią gapić.
Kpi ze mnie? Nabija się? W rzeczywistości jest tą z moich wspomnień, tylko pod maską bezsilnej staruszki? Z jej umysłem wszystko w porządku? Coś mnie złapało za gardło. Znów okazała się mądrzejsza ode mnie, z tym że teraz wygrywa cynizmem, bo nie może mnie już pokonać fizycznie?
Próbowałem się skoncentrować na ćwiczeniach oddechowych, ale dziurki od nosa tak mi się rozszerzały, że co chwila oczekiwałem ich w środku mojego punktu widzenia.
Złość dźwigała mi się z żołądka.
„Tak,” syknąłem, „skończyłem studia, obroniłem się i doktoryzowałem. Jestem jednym z głównych ekonomistów w kraju, wykładam na czołowych światowych uniwersytetach, doradzam korporacjom, mam swoją kolumnę w najważniejszym magazynie finansowym, kiedyś zostanę wykładowcą akademickim. Podróżuję po całym świecie, mam dwoje udanych dzieci, pięć firm; jedna z nich jest główną w swojej dziedzinie, kobiety mnie pragną, znam pięć języków biegle i dwa dobrze, jestem członkiem komisji krajowych, związków międzynarodowych, rotary klubu, organizacji charytatywnych, mam czarny pas karate od dwóch dni, potrafię przebiec maraton...”
Trochę mi zabrakło.
„... eee... zapisałem się do towarzystwa znawców esperanto i wspieram towarzystwo ochrony zwierząt. Postawiłem druga cegłę, zaraz po burmistrzu, schroniska dla psów!”
Gapiła się na mnie.
„Ojej,” westchnęła.
Patrz! Tylko spójrz na mnie, świnio, mimo ciebie osiągnąłem to wszystko!
Przytaknęła:
„I po tym wszystkim ciągle jeszcze pracuje pan jako kierowca, wożący staruszki do szpitala?”
Rozdziawiłem usta, naprawdę jak ryba. Po chwili zaczęło ze mnie wychodzić najpierw małe „a”, a potem coraz większe.
Położyła mi dłoń na kolanie i poklepała.
„Wie pan, zasługuje pan na lepszą pracę. Musiał panu ktoś wbić do głowy, że nie nadaje się pan na kogoś więcej niż kierowcę.”
Jej uśmiech był przyjacielski. Nigdy nie widziałem czegoś takiego. Tak chciałem, będąc dzieckiem, tak marzyłem, by jej usta wygięły się w uśmiechu, oczy zabłyszczały, tak jak teraz. Ponury mężczyzna w postaci mamy, który męczył mnie przez całe dzieciństwo, zginął, starość go zmordowała, wydobywając na wierzch miłą, ukrywającą się ciągle w twardym ciele, z którego nie potrafi się uwolnić, istotę.
„Mama,” szepnąłem.
Pogroziła mi palcem:
„Tak mi się właśnie wydawało, że to musiała być ona.”
W jednej chwili stałem się dzieckiem i ze strachu zamknąłem się w sobie. Nie, nie uraziło mnie to, wmawiałem sobie, jak radziła w takich sytuacjach terapeutka. Jesteś duży, dorosły, silny, to tylko wspomnienia, już po wszystkim.
Rozżalona dodała:
„Zawsze mówię, takie mamy, które poniżają swoje dzieci, trzeba by zamknąć w więzieniu!”
Znów mnie poklepała.
„Wie pan, niech mnie pan odwiezie na badanie, a potem od razu poszuka pan sobie odpowiedniej pracy.”
Zachęcająco się do mnie uśmiechnęła.
Na początku nie wiedziałem, co się ze mną dzieje. Tyle tego było... Ucisk w klatce piersiowej, pomyślałem, zawał serca, ale potem wyżej, szyja, przecież to nie może być prawda, astma! Już tyle lat nie miałem ataku, najcięższe przeszły mi już po pierwszym roku psychoterapii, potem dzięki bieganiu pozbyłem się ich na dobre. Złapałem za lewą kieszeń, ale nie było w niej inhalatora. Już lata go tam nie było.
Umrę, a ona będzie tego świadkiem. Zobaczy, że naprawdę nie potrafię żyć.
Mogłem jeszcze świszczeć i furczeć, oczy mi się wytrzeszczyły, łapałem bezskutecznie powietrze wiedząc, że muszę się uspokoić, zatrzymać walkę, odpuścić sobie, ale nie mogłem, nie mogłem. Gdziekolwiek, chcę umrzeć gdziekolwiek, byle nie z nią.
Objęła mnie.
Przytuliłem się do niej i zamknąłem oczy.
Jej zapach. Z góry wiek, potem moje mieszkanie, następnie szpital i gdzieś na samym dnie zapach dzieciństwa.
Skurcze ustawały, uspokoiłem się.
Byłem dzieckiem i spełniło się moje największe marzenie. Mama wzięła mnie w swoje ramiona.
Płakałem, a oskrzela się otwierały, wypuszczając coraz więcej powierza, że mogłem płakać mocniej i mocniej. Że mogłem wciągać do płuc jej zapach.
Odsunąłem się i spojrzałem na nią przez łzy.
„Mama, moja mama!”, odetchnąłem.
Patrzyła na mnie z zainteresowaniem, przytaknęła, westchnęła i powiedziała:
„Mam nadzieję, chłopcze, że pomogło. A teraz wróćmy do tego, po co pan tutaj właściwie jest. Może mnie pan zawieźć do szpitala?”
Przytaknąłem.
„I naprawdę, niech pan sobie znajdzie inną pracę! To zadawanie się ze starymi ludźmi nie jest dla pana.”
***
Przed domem czekała na nas sama dyrektorka, a mama zapytała, w czasie gdy przenosiłem ją na wózek, czy jestem tym młodym człowiekiem, który ją będzie... Tak, tak.
Musiałem obejrzeć pokój i odbyć rozmowę z panią dyrektor. Kiedy oddałem mamę opiekunce, wychyliła się jeszcze przez oparcie wózka i wiedziałem dokładnie co powie. Zaczęło mi się robić zimno, ale wraz ze słowami odeszło mrowienie.
Zanim ją odwieźli, powiedziała:
„Pięć minut i będzie po wszystkim.” I zapytała: „Poczeka pan na mnie?”
„Tak,” powiedziałem, i ponieważ wiedziałem, że już nigdy mnie nie zobaczy, mogłem dodać:
„Dziękuję.”
Źródło: Miha Mazzini, Trenutki spoznanja, Študentska založba, Ljubljana 2007
Przekład: Marlena Gruda
Iz bolnice so klicali, naj pridem po mamo. Zmogel sem le tiho stokati, da je ženska na drugi strani nekajkrat sitno zavpila Halo? Halo? v telefon. Takoj sem poklical odvetnika, ki je po starem pravniškem običaju precej motovilil, nazadnje pa le povedal, da moram ponjo, saj nisem le njen najbližji, marveč tudi edini sorodnik. Najprej sem hotel poslati kar tajnico, vendar sem se sredi stavka premislil in ji je rekel, naj odpove vse moje današnje obveznosti. Pred bolnico so zgradili novo parkirno hišo, a sem vseeno dolgo krožil in iskal parkirni prostor. V garažo sem zapeljal šele, ko sem se zavedel, da le zavlačujem.
Kako so izvedeli mojo številko? Mogoče so prekršili zakon o varovanju podatkov in jih lahko tožim?
Niso. Mama je imela številko napisano na listku papirja, skupaj z mojim imenom in pripisom sin. Od kod jo je dobila, ne bom nikoli izvedel, kot mi je povedal zdravnik, ki je z menoj opravil pogovor. Mamo so sprejeli z diagnozo podhranjenosti in dehibriranosti. Tako starostno dementna je bila, da pozabi jesti in piti, zato je nesposobna živeti sama. V bolnici je ob redkih obrokih pridobila nazaj nekaj kilogramov, lahko jo odpustijo, vendar mora v oskrbo. Zdravnik je šel urejat še neke papirje, jaz pa sem klical tajnico, naj nujno, podčrtano, nujno najde prosto mesto v kateremkoli domu za ostarele kjerkoli v državi. Ali pa tudi izven nje.
Ko se je zdravnik vrnil, me je opozoril, da ima mama hude težave s spominom in me verjetno ne bo prepoznala.
Pripeljali so jo na invalidskem vozičku, spala je in redki lasje so ji padali čez sklonjen obraz. Razcepil sem se: del mene je takoj vedel, da je ona, drug del pa jo je moral šele prepoznati. Spomnil sem se je kot velike, močne ženske, pravzaprav že kar možače, ki se je oblačila po moško in je tudi preklinjala tako. Ukaze je zaključevala s ploskim udarcem po mizi. V desetletjih, odkar je nisem videl, je implodirala, ovenela kot divja pomaranča, kakršne neobrane visijo na drevesih mediteranskih mest sredi zime.
Podpisal sem in sestra se je odmaknila ter tako sprostila ročaje vozička. Počasi sem ga pričel porivati proti izhodu in nisem mogel verjeti. Mislil sem, da upravljam s svojim življenjem, potem pa so mi ga spremenili z enim samim klicem.
Med potjo do parkirne hiše je telefonirala tajnica. Našla je dom, kjer mamo lahko sprejmejo že štirinajst dni in po zvenu glasu sodeč bi ji moral čestitati. Pa sem le vprašal, če ne gre prej in je zanikala, razen če se ne zgodi kaj izrednega. Če kdo umre, je pojasnila po predahu. Je pa najela bolniško sestro z odličnimi priporočili, ki bo skrbela za gospo mamo, tako da bom čim manj obremenjen. Hotel sem zarenčati, pa sem ji le povedal, naj še poskuša, denar ni ovira. Pa vse moje osebne zveze ji bodo tudi prišle prav.
Odprl sem zadnja vrata in si ogledoval vioziček. Verjetno je zložljiv, vprašanje pa je, če bom obvladal tehnične podrobnosti. Mama je še kinkala s sklonjeno glavo. Če bi imel poltovornjak, bi jo mirno naložil na zadnji del, tako pa jo bom moral dvigniti in prestaviti na sedež. Iztegnil sem roke in zastal. Čuden občutek: gnus? Strah? Prisilil sem se in se je dotaknil. Koža je bila nagubana, a topla. Sem pričakoval sluzast mraz? Spomnil sem se nasvetov o dvigovanju težkih bremen, počepnil z zravnano hrbtenico, porinil roke pod telo na vozičku, štel do tri in na izdih sunkovito dvignil. Dobesedno odneslo jo je v zrak. Lažja je bila od zadnjega paketa božičnih daril, ki sem ga pripravil za hčerko in sina. Sunek jo je zbudil, zbegano je pogledala naokoli in od blizu so se njene motne oči osredotočile vame. Po hrbtu mi je zlezel srh.
»Mladenič, a me peljete v bolnico na pregled?«
»Ja,« sem končno dejal.
»O, hvala, zelo ste prijazni,« je rekla, ko sem jo položil na sedež, in spet je je vrat klecnil.
***
Položil sem jo v hčerkino posteljo. Oba študitrata zunaj in se bosta vrnila šele med počitnicami, ženo pa sem že pred leti zamenjal za krajše in zunanje zveze, saj sem rad imel mir v svojem stanovanju. Tajnica mi je sporočila, da strežnica prihaja, kar se pa bivališča tiče, je po vsem trudu, mešanici obljubljenih uslug in denarja, skrajšala sprejemni čas na en teden. Je pa dom v centru mesta, je veselo dodala. Ne bi me mogla manja razveseliti, vendar sem vseeno pazil na svojo podobo in nisem komentiral, naj jo raje spravi nekam čez morje.
Pogledal sem proti zaprtim vratom. Čarovnica je mojem stanovanju, kako se je to lahko zgodilo? Osem let psihoterapije, kakšni stroški! Prva tri leta po dvakrat na eden, tako nujno je bilo. Pozneje po enkrat, potem vsaka dva tedna. A vseeno – začel sem računati, koliko me je to stalo, a sem raje odnehal. Nekoč sem po naključju ujel po televiziji prenos nekega tekmovanja jezdecev v preskakovanju ovir in eden od tekmovalcev na plemenitem žrebcu se je pisal tako kot moj terapevt. Lahko bi bil njegov sin. Gledal sem čudovito žival, pregibanje njenih mišic, in si rekel, evo, moj denar je vsaj v eni teh močnih nog. Vzdihnil: ves ta luksuz so omogočile moja in njej podobne mame. Kakšni stroški! Kakorkoli, pomagalo pa je. Zdaj mi je bilo vse jasno, v glavi. Da sem bil nesreča, ki se ji je zgodila, da je imela slabo samopodobo in je hotela biti tough guy, močna odločna, in do mene ni razvila materinskih čustev, saj sama ni nikoli zares odrasla. Družila se je s fanti in postala taka fantovska najstnica, kot sem jih tudi jaz poznal nekaj v svoji generacji. Minilo jih je v puberteti, moje mame pa ne. Odrasla je z možačo, ki je vedno tekmovala s fanti, in z menoj je ravnala kot z enim izmed njih, ki jim mora neprastano dokazovati svojo premoč. Ničesar nisem mogel narediti prav in nikoli me ni pohvalila. Včasih sem moral stati pred njo in le odkimavala je z glavo, češ, iz mene nikoli ne bo nič, zavožen odpadek. Neumen, zabit, zateleban, neroden, grd, nevraden. Ko je nakupila šolske potrebščine za prvi razred, je vsako posebej položila na mizo in odkimala, zraven pa glasno zavzdihnila, kakšni stroški, kakšni stroški!
Nenadoma sem se spomnil, zakaj sem se tako pripravljal, da jo prestavim v avto. Ker sem jo moral dvigovati, kot otrok – zgrabil sem jo okoli stegen, se napel in jo poskušal dvigniti. Kakšen moški pa si, še nemočne ženske ne moreš dvigniti? Ko sem toliko zrasel, da bi jo lahko, seveda ni več izzivala. A takrat sem se že odselil in jo pozabil. Po nekaj zvezah z ženskami, ki so me zaničevale in poniževale, sem ugotovil, da mi tega ni treba, nadalejeval z istimi vrstami zvez, ugotovil, da res nočem tako naprej, a si očitno ne morem pomagati, poskusil najprej z borilnimi športi, nato pa še s psihotrerapijo, zdaj pa je vir mojih težav ležal v sosednji sobi.
Prišla je iz preteklosti, za katero sem mislil, da je zdavnaj raziščena in končana. Groozen občutek: da prekineš s preteklostjo, ta pa noče s teboj. Občutek nemoči, take, otroške, ki te prevzame celega in ob sebe spusti le še svetobolno jamranje o krivičnosti sveta.
Naj grem in zadavim kakega starca in tako sprostim posteljo v domu ta trenutek?
Raje sem poklical tajnico in ji naročil, naj mi rezervira hotel.
Iz sobe sem zaslišal premikanje. Mogoče bo pa padla in se polomila ter spet pristala v bolnici? Zaman sem upal. Počasi je pridrsala na hodnik.
Ko me je opazila, je vprašala:
»Mladenič, a ste me dolgo čakali?«
Le zeval sem.
»Saj bom hitro, samo na vece skočim, potem pa me lahko odpeljete na pregled.«
Usmerila se je napak, zato sem vstal in ji nakazal pravo pot.
Vsakič, ko sem je dotaknil, nisem mogel verjeti, kako krhka in drobna je postala. Upal sem, da bo še znala opraviti na stranišču, in na srečo je res. Ko je spet pridrsala čez hodnik, sem jo usmeril nazaj v hčerkino sobo in šel pakirat.
***
Ob prižgani posteljni lučki sem gledal v vrata hotelske sobe. Čez nekaj ur sem luč ugasnil, a stremel sem še naprej. Včasih sem potonil v spanec, sanjal hodnik in v vrsto položene kahle, se zdrznil, v grozi zbudil in bedel dalje. Vedel sem, kam me sanje vračajo, v čas, ki sem ga prebil v bolnici. Mama je vehementno trdila, da sem šel le na kratek pregled, ki je bil opravljen v petih minutah, meni pa se ni zdelo tako. Šele sredi psihoterapije, ko sem se spominjal vedno več podrobnosti iz bolnice, sem šel preverit svojo zdravstveno kartoteko. Pet tednov me je pustila v bolnici, pet tednov! Bila je sredi neke razburljive in kot vedno katastrofalne zveze, imela je toliko dela sama s sabo in me pač ni prišla iskat. Saj verjetno so jo klicali, a takrat mobilni telefoni še niso obstajali. Zdaj pa ta ženska spi v mojem stanovanju, medtem ko jaz bedim v hotelu. Hkrati plačujem oboje, kakšni stroški in kakšen osel sem!
Kaj če jo vržem skozi okno? Namenoma sem kupil stanovanje v centru z veliko teraso na strehi, zaradi razgleda, nisem se zavedal, da bi tudi v takem primeru lahko višina prišla prav.
Je to humor? Je to moje edino orožje, s katerim sem vsaj malo lahko razorožil mamo? Jo zaustavil sredi gibanja, sredi akcije s tem, da sem jo zabaval? Da me ni gledala kot smrdljivo golazen, marveč kot dvornega norčka?
Tam leži v sobi mojega stanovanja, med nama je pol mesta, jaz pa ne spim, kot nisem spal vedno, kadar se je končevala katera od njenih zvez, v strahu, da bo vsa divja planila v mojo sobo in se znesla nad menoj, ker sem bil pač moški. Govoril sem si, da je minilo, da sem močnejši od nje, a vseeno nisem mogel zaspati.
Danilo se je, ko sem jo vrgel čez ograjo. Počasi je padala, tako koščena ja bila in skrbelo me je, da bo plahutajoča spalna srajca delovala kot padalo. Planil sem pokonci ves prepoten, se tolažil, da pada zadosti hitro, se zavedel, da ležim v postelji, in nisem vedel, če sem sanjal ali ne. Strahoma sem prižgal luč in res sem še vedno ležal v hotelski sobi.
Preoblekel sem si moker vrhnji del pižame in razumel, zakaj sem se odselil že v srednji šoli. Ker sem se vedno bolj bal, da ne bom več obvladoval svoje moči in agresije, da se bom sprožil in j ubil. Ne zavestno, a nekako na dnu sem se zavedal, da bi s tem izpolnil njeno prerokbo, res bi končal v zaporu in si zaprl vsa vrata. Nikoli ne bi postal ugleden ekonomist in podjetnik.
In zdaj so mi jo izročili, mi jo prepustili na milost in nemilost.
Vendar z možgani, zataknjenimi v trenutku, ko je čakala šoferja, da jo odpelje na neki pregled v bolnico. In vse drugo je šlo – je to mogoče? Sedemindvajset let je starejša od mene, mar me čaka ista razblinitv?
Takoj zjutraj sem šel v lekarno in nakupil polno vrečko domačih zdravil.
***
Vsak dan sem po telefonu govoril s strežnico, četudi so bila njena poročila identična. Prijazna stara gospa, sama skrbi zase, le jesti in piti pozabi. Zastane sredi stanovanja, se zastrmi v nevidni cilj, včasih tako ostane celo uro ali več, potem pa z zbujajočim glasom vpraša, kdaj bo prišel voznik. Ne ve, da bi imela kakšnega sina. Tajnica je namesto mene hodila v stanovanje po tisto, kar sem rabil, in kmalu me je čudno gledala. Očitno je po mojem ravnanju pričakovala zmaja, pa je tudi ona našla prijazno staro gospo.
Poskusil sem nemoteno izpolnjevati svoje obveznosti in ugotovil, da ponavadi stanovanje itak rabim samo za spanje, kar sem pa lahko počel tudi v hotelu, kljub stroškom. Naslednje noči so bile namreč mirnejše od prve. Kljub temu sem nekaj dni pozneje obstal na pločniku nasproti svojega stanovanja in gledal v teraso. Ograja se mi je zdela nekam nizka, mama lahko sama pade čeznjo. Otrl sem si čelo z dlanjo. Dosti. Ne bo padla in ne bom je vrgel. Če bi se tak, kot sem zdaj, znašel med enim njenih izbruhov namesto sebe, otroka, bi odletela na cesto v širokem loku. Vendar je to nemogoče, tista ženska je minula, ostala je prepuščena starka, ki se sprehaja po moji posesti. Gotovo opazi, da je površina mnogo večja in oprema neprimerno dražja, vendar ne more vedeti, da jo je financiral njen sposobni sin. Njeni razpadajoči možgani so me že zbrisali, nikoli nisem obstajal. Maščevanje je naša jeza nad nepredvidljivostjo prihodnosti. Tako se vrnemo v preteklost in hočemo povrniti tisto, česar nismo mogli preprečiti pravočasno. Strinjal sem se s tem, da je morilce treba ubiti, čeprav svojega politično nekorektnega mnenja nisem javno razglašal, vendar kako naj se maščujemo staršem? Ko so oni imeli moč, je mi nismo; zdaj je obratno in nikoli se ne more zgoditi, da se ravno s starši srečamo v trenutku, ko je moč porazdeljena na obeh straneh in niso več ne istega telesa in ne istega duha? Še več, drugo preteklost imajo, v kateri mene ni!
Strmel sem v zadušen kovinski lesket ograje.
Ne samo ubiti, tudi pogovoriti se ne morem več z njo. To pa je bolelo. Da ji ne morem razkazati stanovanja, pokazati hranilnih knjižic, za katere niti žena ni vedela, jo peljati v garažo, se kakor po naključju sprehoditi z njo mimo mojih diplom, ki uokvirjene visijo na zidu hodnika.
Z vso močjo sem si zaželel enega samega trenutka, ko bi bila moja mama pri svoji svoji prejšnji pameti, četudi še vedno v tem starem telesu; trenutka, ko bi me lahko videla, prepoznala in bi v njenih očeh videl, da se sramuje vsega, kar mi je izrekla in storila.
Zaščemelo me je v očeh, preložil sem poslovni kovček v drugo roko in šel.
***
Tajnica mi je v rokovnik vpisala »namestitev gospe mame«, torek, ob enajstih, in mi rezervirala celi dve uri. Vpis je opremila z rdečim vprašajem in ob njem sem začel dolgo in nežno potrkavanje s palčko po zaslonu telefona. Če ne kot ekonomist, sem kot poslovnež vseeno toliko na očeh javnosti, da moram resno razmisliti. Sploh če bi se hotel neposredneje vključiti v politiko, o čemer sem razmišljal. Da sta mamo v njeno predgrobno domovanje peljali tajnica in strežnica, ne bi dobro zvenelo v medijih. Po drugi strani sem čutil izziv – saj lahko zdržim dve uri z njo, velik sem in močan, ona pa slabotna. Vlogi sta se zamenjali. Palčka se mi je razletela v roki. Nisem bil opazil, da jo stiskam v pesti. Moral bom šteti vdihe in izdihe, delati relaksacijske vaje. Udeležil sem se par tovrstnih tečajev, nekaj časa celo plačeval osebnega svetovalca, kot so se zdaj imenovali guruji. S konico ročaja zobne ščetke sem vprašaj zbrisal in potrdil zadolžitev.
***
Strežnica me je že čakala z mamo v vozičku v kletni garaži pod mojim blokom.
»O, mladenič,« je rekla mama, »ste prišli, da me odpeljete na pregled v bolnico?«
Jebemti sunce, pa mladenič, saj jih imam že petdeset! Tega izraza ni nikoli uporabljala! Od kod ji zdaj? Je stara tudi čorava ali kaj?
»Ja, ja,« sem pokimal in se siloma nasmehnil.
»Danes je pa gospa vsa bistra,« je vskočila strežnica, »take je še nisem videla.«
Naložila sva jo v avto, spet občutek, kot bi prenašal mnogoslojno vrečo s kostmi. Strežnica je parkirala voziček pred sovoznikovimi vrai in če sem vse tole izvajal zaradi javne podobe, ga nisem hotel prestaviti pred zadnje sedeže.
Speljal sem in nisem mogel verjeti, kaj vidim v vzvratnem ogledalu. Srežnica je mahala za nama.
***
Dobro poznam mestne ulice in točno vem, kje je tisti dom za stare, a sem vseeno dan prej preveril na zemljevidu in si pred očmi v slikah zavrtel celotno pot. Mama je malce zakinkala, le za nekaj minut, in ravno v tem času sem moral ustaviti pred znakom, ki je prepovedoval promet. Ulico so zaprli, puščica za obvoz je kazala v levo. Sledil sem ji in se znašel sredi dela mesta, na katerega se nisem spoznal najbolje. Obupano sem brskal po spominu, se spomnil ceste, ki bo obkrožila gradbišče, jo našel, vendar je bila enosmerna. Ne v mojo smer. To je smešno, sem si govoril, čeprav mi ni bilo prav nič do smeha. Znoj mi je tekel s čela, brisal sem si ga z rokavom suknjiča in čutil sem kapljice polzeti po hrbtu. Kradoma sem pogledal proti mami.
Ni spala!
Vozil sem, držal čvrsto volan, gledal svoji močni roki, siveče dlake, vedel, da sem star petdeset, a hkrati sem bil otrok, kljub telesu. Poln želje izkazati se, storiti končno enkrat nekaj prav, biti pohvaljen. Da bi enkrat samkrat rekla, oj, tole si pa dobro naredil. Ali pa vsaj pokimala, z nasmehom. Sem jo sploh kdaj videl smehljati se? Bolj renčala je in kazala zobe, kot da me bo zdaj ugriznila.
Zakaj nisem tega prepustil drugim, briga me za medije!
»Mladenič,« je rekla, »tudi če ste se izgubili, se nič ne sekirajte. Pa vprašajte koga, bova že našla!«
»A?«
Dobro, da je voznik mercedesa pričel trobiti zadosti prej, tako sem lahko odtrgal pogled od mame iz še pravočasno pohodil zavoro in zavil na parkirni prostor. Mimovozeči mi je kazal sredinec in rjovel, mama pa je le žalostno odkimala. »Kako so nekateri ljudje živčni. Če pomislim, da imajo otroke, kakšni morajo biti šele do njih.«
»A?«
Na srečo nisem niti speljal, tako sem lahko nemoteno strmel vanjo.
Me zafrkava? Se norčuje? Je v resnici tista prejšnja, iz mojega spomina, le maskirana v nemočno starko? Je z njenimi možgani vse v redu? Groza me je zagrabila za grlo. Se je spet enkrat pokazala pametnejša od mene, le da zdaj s cinizmom, ker me ne more več fizočno premagati?
Poskusil sem se osredotočiti na dihalne vaje, vendar so mi nosnice tako plale, da sem jih vsak trenutek pričakoval sredi mojega vidnega polja.
Jeza se mi je dvigovala iz želodca.
»Takole,« sem siknil, »doštudiral sem, magistriral in doktoriral. Sem eden vodilnih ekonomistov v državi, predavam na vodilnih svetovnih univerzah, svetujem korporacijam, pišem kolumno v vodilni finančni časopis, nekoč bom postal akademik. Potujem po celem svetu, imam dva uspešna otroka, pet podjetij, eno od teh vodilno na svojem področju, ženske me hočejo, znam pet jezikov tekoče in dva delno, sem član državnih komisij, mednarodnih združenj, rotary kluba, dobrodelnih organizacij, črni pas iz karateja drugi dan, pretečem lahko maraton ...«
Malo mi je zmanjkalo.
»... eeee ... vpisal sem se v društvo esperantistov in sem podporni člana društva za zaščito živali. Pa položil sem drugi zidak, takoj za županom, za pasje zavettišče!«
Strmela je vame.
»Ojej,« je zavdihnila.
Strmi! Le glej me, prasica, kljub rebi sem vse to dosegel!
Odkimala je: »In po vsem tem še vedno delate kot šofer, ki vozi starke v bolnico?«
Odpiral sem usta, res kot riba. Čez nekaj časa je počasi pričel z mene prihajati najprej majhen a, potem vedno večji.
Položila mi je dlan na koleno in me potrepljala.
»Veste, boljše službe ste vredni. To vam je moral nekdo vbiti v glavo, da niste sposobni za kaj več kot šoferja.«
Njen nasmeh je bl prijazen. Nikoli nisem videl česa takega. Kako sem si želel, kot otrok, zamišljal, da bi se ji ustnice upognile, oči zasijale, tako kot zdaj. Grobi moški, ki me je v podobi mame mučil celo otroštvo, je izginil, starost ga je obrabila in ven je prišlo prijazno in drobno bitje, ki se je ves čas skrivalo v trdem telesu in ga ni moglo prebiti.
»Mama,« sem šepnil.
Požugala je s prstom.
»Se mi je zdelo, da je morala biti ona.«
V trenutku sem bil otrok in od strahu zlezel vase. Ne, ni padlo po meni, govoril sem si, kot mi je za take trenutke svetovala terapevtka, velik si, odrasel, močan, tisto so le spomini, minilo je.
Ogorčeno je dodala:
»Take mame, ki svoje otroke ponižujejo, bi morali vreči v zapor, to vedno pravim!«
Spet me je trepljala.
»Veste, mene še odpeljite na pregled, potem pa takoj poiščite vam primerno službo.«
Spodbujevalno se mi je nasmehnila.
Najprej nisem vedel, kaj se mi dogaja. Tako dolgo je bilo tega ... Pritisk na prsih, pomislil sem na srčni napad, potem višje, vrat, saj ne more biti res, astma! Že leta nisem doživel napada, najbolj hudi so se nehali že po prvem letu psihoterpije, nato jih je ukvarjanje s tekom dokončno ukinilo. Zgrabil sem levi žep in seveda inhalatorja ni bilo v njem. Že leta ne več.
Umrl bom in ona bo gledala. Videla bo, da res nisem sposoben živeti.
Lahko sem le še piskal in cvilil, oči so se mi izbulile, hlastal sem za zrakom, nauspešno, vedel sem, da se moram umiriti, ustaviti boj, se prepustiti, a nisem mogel, nisem mogel. Kjerkoli, umreti hočem kjerkoli drugje, le ne pred njo.
Objela me je.
Stisnil sem se k njej in zaprl oči.
Njen vonj. Zgoraj starost, potem moje stanovanje, potem bolnica, a spodaj nekje vonj otroštva.
Krči so ponehavali, umirjal sem se.
Bil sem otrok in izpolnila se mi je največja želja. Mama me je je objela. Mama me ima rada.
Jokal sem in bronhiji so se odpirali, spuščalii vedno več zraka, da sem lahko jokal močneje in močneje. Da sem lahko vlekel vase njen vonj.
Odmaknil sem se in jo pogledal skozi solze.
»Mama, moja mama!« sem dahnil.
Gledala me je z zanimanjem, pokimala, vzdihnila in rekla:
»Mladenič, upam, da je pomagalo. Zdaj pa se dajva še malo ukvarjati s tem, za kar ste pravzaprav tukaj. Me lahko zdaj peljete v bolnico?«
Prikimal sem.
»Pa res si najdite drugo službo! To druženje s starimi ljudmi ni za vas.«
***
Pred domom naju je pričakala sama upravnica, mama pa me je vprašala, ko sem jo prelagal v voziček, če sem jaz tisti mladenič, ki jo bo ... Ja, ja.
Moral sem si ogledati sobo in pokramljati z upravnico, ko pa sem mamo končno prepustil strežnici, se je obrnila prek naslona vozička in točno sem vedel, kaj bo rekla. Pričelo me je mraziti, a ko so besede prišle, so mravlinci izginili.
Preden so jo odpeljali, je rekla:
»V petih minutah bo opravljeno.« In vprašala: »Me boste počakali?«
»Ja,« sem rekel, in ker sem vedel, da me nikoli več ne bo videla, sem lahko dodal:
»Hvala.«
Vir: Miha Mazzini, Trenutki spoznanja, Študentska založba, Ljubljana 2007