Saša Vegri, właściwie Albina Vodopivec, zd. Dobrovšek. Urodziła się w Belgradzie, ukończyła liceum v Celju, studiowała historię sztuki w Lublanie. Przez pewien czas byłą artystką niezależną, teraz jest bibliotekarką w Pionirskiej knjižnicy w Lublanie.
Vegri publikuje swoje wiersze we współczesnych słoweńskich czasopismach, wydała dotąd cztery tomiki poezji. W pierwszym (Mesečni konj, 1958) poetka deklaruje wielką chęć życia i wspomina szczęśliwą i piękną młodość (Mlade oči). W wierszach przeważa kolor jasnozielony, a centralna metaforą są konie (Kje je žrebec).
W drugim tomiku poezji, Naplavljeni plen, Saša Vegri włączyła się do współczesnej nadrealistycznej liryki. Jej stosunek do świata zmienił się, męczą ją wizje okrutnego i strasznego niszczenia ludzkich wartości. Świeży zielony kolor zamienił się w jaskrawożółty (Rumena luč), w wierszach są bolesne obrazy zniszczenia: szlachetne sarny we krwi, gołębie w norze skunksa, gzy na rozpadniętych powiekach dnia, noc, która wyczesuje robaki z gęstych włosów itd. W tej poezji można zauważyć wpływ Dane Zajca, lecz tomik zawiera też wyszukane utwory liryczne, które głoszą piękno macierzyństwa i są jednymi z najlepszych na ten temat w słoweńskiej poezji (Žene, Pašnik).
W trzecim tomiku, Zajtrkujem v urejenem naročju, poetka wyraża uczucia, myśli i wiedzę kobiety we wszystkich jej funkcjach. Wiersze są modernistyczne w formie i ekspresji, jednak zrozumiałe i pociągające.
Czwarty tomik poezji, Konstelacije, w budowie i języku jest wyrazem interesującej próby w słoweńskiej poezji. Liryka Vegri jest przeważnie racjonalna, a gdy twórczyni broni swojej wizji świata i życia, doświadczenia dzieci, stosunków w rodzinie i prawa oraz macierzyństwa, angażuje się uczuciowo.
Czytanie i zrozumienie tego tomiku jest trudne, chociaż autorka daje na początku wskazówki do odczytu »jednostek do czytania«, jak nazywa swoje teksty.
Saša Vegri wydała jeszcze cykl wierszy Ofelija in trojni aksel, pisze również wiersze dla dzieci (Jure kvak-kvak, Mama pravi, da v očkovi glavi i To niso pesmi za otroke czy Kako se dela otroke).
W ostatnim tomiku jest 31 wolnych poetyckich tekstów, w których autorka ukazuje swoją wrażliwość na relacje rodziców do dzieci i dzieci do rodziców, stosunki między samymi dziećmi, między braćmi i siostrami, sąsiadami i kolegami ze szkoły. Maluje wesołe dziecięce figle i zabawy, jak również niepokój, samotność i strach, rodzenie się i umieranie – tak więc całą różnorodność codziennego życia od urodzin do śmierci. Poprzez dziecięce przeżycia przywołuje podstawowe uczucia, które w dzisiejszych czasach wzruszają dzieci i dorosłych.
Źródło: Varl-Purkeljc Francka, Naši književniki in njihova dela, Založba Obzorja Maribor, Maribor 1986
Tłumaczenie: Zuzanna Jakab
Saša Vegri s pravim imenom Albina Vodopivec, roj. Dobršek. Rodila se je v Beogradu, končala nižjo gimnazijo v Celju, študirala umetnostno zgodovino v Ljubljani. Nekaj časa je bila svobodna umetnica, sedaj je knjižničarka v Pionirski knjižnici v Ljubljani.
Vegrijeva je objavila svoje pesmi v sodobnih slovenskih revijah, izdala pa je doslej tudi štiri pesniške zbirke. V prvi (Mesečni konj, 1958) izpoveduje pesnica veliko voljo do življenja in spomine na srečno in lepo mladost (Mlade oči). V pesmih prevladuje svetla zelena barva, osrednja metafora pa so konji (Kje je žrebec).
V drugi pesniški zbirki Naplavljeni plen se je Saša Vegri vključila v sodobno nadrealistično liriko. Njen odnos do sveta je spremenjen, mučijo jo prividi surovega in grozljivega uničevanja človeških vrednot. Sveža zelena barva se je spremenila v ostro rumeno (Rumena luč), v pesmih so mučne slike pokončavanja: plemenite srne v krvi, golobi v brlogu dihurja, obadi na razpadlih vekah dneva, noč, ki si češe črve iz gostih las itd. Tej poeziji se pozna vpliv Daneta Zajca, toda zbirka vsebuje tudi prefinjene lirske pesmi, ki izpovedujejo lepoto materinstva in so med najboljšimi na to temo v slovenski poeziji (Žene, Pašnik).
V tretji zbirki Zajtrkujem v urejenem naročju izraža pesnica čustva, misli in spoznanja žene v vseh njenih funkcijah. Pesmi so oblikovno in izrazno modernistične, vendar razumljive in privlačne.
Četrta pesniška zbirka Konstelacije pomeni po zgradbi in jeziku zanimiv poskus v slovenskem pesništvu. Njena lirika je pretežno razumska, ko pa zagovarja ustvarjalka svojo vizijo sveta in življenja, izkušnje z otroki, odnose v družini in zakonu ter materinstvo, prehaja v osebno čustveno prizadetost.
Branje in razumevanje teksta te zbirke je težavno, čeprav daje avtorica v začetku navodila za branje »bralnih enot«, kakor imenuje svoja besedila.
Saša Vegri je izdala še ciklus pesmi Ofelija in trojni aksel, piše pa tudi verze za otroke (Jure kvak-kvak, Mama pravi, da v očkovi glavi in To niso pesmi za otroke ali Kako se dela otroke).
V zadnji zbirki je 31 sproščenih pesniških besedil, v katerih pesnica izpoveduje svojo prizadetost ob odnosu staršev do otrok in otrok do staršev, ob odnosih med otroki samimi, med brati in sestrami, sosedi in sošolci. Slika veselo otroško razposajenost in igrivost, a tudi tesnobo, osamljenost in strah, rojevanje in umiranje – torej vso pestrost vsakdanjega življenja od rojstva do smrti. Preko otroškega doživljanja nam kliče v zavest temeljna občutja, ki dandanes prevzemajo otroke in odrasle.
Źródło: Varl-Purkeljc Francka, Naši književniki in njihova dela, Založba Obzorja Maribor, Maribor 1986